ponedeljek, 16. julij 2012

Čevapčiči in bulgur a'la Monte Roso

Brlogarjev trio del svojega dopusta preživlja v krasni družbi in sproščenem ambientu haciende Tomm A Zich, ki je umeščena malo za mejo, na nasprotno stran spornega zaliva, s pogledom na Piran in portoroški del obale domovine.
Tudi letos smo prišli sem otovorjeni predvsem z živili in vinom... ker smo v družbi nam podobnih, torej venomer malce žejnih ljubiteljev dobre hrane, ki konkreten del dneva namenijo debati o naslednjem obroku.
Prvi dan smo se tako za kosilo preborili čez krasno pljučno na žaru, danes pa so bili uničenju namenjeni čevapčiči, za katere je maso zmešal mojster mesar iz fužinskega mečkatorja na Brodarju.

Ker smo morali najprej nahraniti najbolj lačno med nami, minibrlogarico, se je fotr za začetek loti priprave bučkine omake (Letos so bučke osrednja tema počitniških kulinaričnih eksperimentov, saj smo jih pripeljali cirka pol tone, in jih vkomponiramo skoraj v vsak obrok).

Fotr je nalupil nekaj manjših čebulic (potrganih predčasno, ker so na brlogarjevem vrtu kljubovale debelitvi).


Čebulice je na drobno narezal, in jih dal pražit na olivno olje, v posodo na vročega končarja, postavljenega na delovni pult zunanje kuhinje.


Potem sesekljal še šest strokov kitajskega česna, olupil konkretno veliko bučko, ji odstranil semena, narezal na primerne kose in jo na lesenem ribežnu naribal na fine tanke rezine.


Sesekljan česen je dodal čebuli, in ko je zadišal dodal še bučko. Malo je solil in popral in pobrizgal z olivcem. Dodal je še malo sesekljanega peteršilja, origana in timijana, premešal in  počasi tenstal.



Nekaj minut pred koncem je stresel v lonec še vsebino lončka kisle smetane in dobro premešal.


Mati je med tem skuhala bulgur, narezala papriko in paradižnik, malo čebule, sesekljala štiri stroke česna in malo začimb ter vseskupaj premešala. Solila je in poprala, dodala malo olivnega olja in vmešala še brlogarjevo omako iz bučk. 


Žarmojster s partizanskim imenom Dane (tako ga je poimenovala minibrlogarica) je med tem zahajcal žar in na njem z veliko mero občutka spekel čevape do popolnosti.



Lačna družba je namenila komplimente glavnima akterjema, Brlogarici in žarmojstru Danetu.


Med jedjo je stekla debata o tem, kaj dobrega se bo znašlo na mizi jutrišnji dan.




ponedeljek, 9. julij 2012

Malce po mehiško... Kao

Kaj zares jedo Mehikanci lahko z gotovostjo trdijo le tisti, ki so to deželo obiskali (escamoles wtf?), večinsko podalpsko prebivalstvo pa dojema mehiško hrano, kakor mu jo pač slikajo tod precej številčne mehiške restavracije.  Vendar pa slehernik, četudi ni nikoli prestopil vrat Joe Penasa ali unovčil študentskega bona v Imperiu, večinoma poveže mehiško hrano s pikantnimi salsami in zvitki tortilj.
Tudi Fotr Brlogar ob občasnih postankih v dotičnih restavracijah najpogosteje naroči burrito, tacos, quesilladas, tostadas ali katero drugo hišno inačico tortiljnih zvitkov, obilno prelitih s pikantno salso in obloženih z mehiškim fižolom.

Osnovna ideja tovrstne kulinarike v smislu - uporabi kar imaš pri roki, če je le relativno sveže, vsebuje papriko, koruzo, fižol in meso, in naj bo vroče! - je v resnici zelo blizu temeljnim principom brlogarjeve improkuharije. Zato se vsaketoliko zgodi, da si šefica in šef brlogar nadeneta sombrerosa iz mehiške slame, minibrlogarico oblečeta v pisan pončo, v grla steklenic corone vtakneta rezini limete, zarolata posnetek Antonia Aguilar-ja in se spravita kuhat. Po mehiško. Kao.

Oni dan je mati začela, že pred brlogarjevim odhodom iz službe, s pripravo tortilj in še dveh krasnih prilog, ob katerih bi se nasmehnil tudi pristni Mehikanec.


Testo za tortilje je zmešala iz - kdo bi si mislil - moke (namesto koruzne je uporabila polnozrnato), vode, soli in olivnega olja. Testo ne sme biti presuho in mora v foliji počivati par ur. Pred peko ga je mati razdelila na za klementino velike kroglice in jih razvaljala v tortilje.


Pekla jih je na teflonski ponvi, podobno kot palačinke, le brez dodajanja maščobe.



Za prvo prilogo je na praženi šalotki tenstala predkuhan rdeč fižol, dodala pelate, mleto rdečo papriko, čili, začinila s kumino, malce rjavega sladkorja, sol in poper.




Druga priloga je postal klasičen, svež, domač Guacamole iz drobnosesekljane čebule, mesa enega avokada, drobnonakockanega paradižnika, limetinega soka, šprica  tabaska, soli in popra.

Glavnega, mesnega dela nadeva se je lotil fotr. V ta namen je nadrobno sesekljal mlado čebulo, jo malo popražil in dodal mleto goveje meso. Solil in popral ter mešal, da je tekočina izparela. Nato je dodal kocke svežega paradižnika, narezano svežo papriko, malo mlete rdeče paprike in koruzo. Fižola v ta nadev ni dodajal, saj ga je mati že pripravila posebej.


Najboljši del mehiške tortilje se zgodi, kakopak, za mizo, kjer si vsak posameznik nadeva svojo tortiljo s poljubnim razmerjem razpoložljivih fil, in mu doda pikantno noto po okusu.


Tortilje sva poplaknila s finim portugalskim vinom.