torek, 15. julij 2014

Jagnječje zarebrnice v pistacijevi skorjici

Bohdaj čitalec!

Rednemu bralcu je že znano, da smo Brlogarji hvaležni porabniki (poleg, kakopak, divjačine) mesa iz ekološke domače reje.

Zakaj? Ker je dobro in zdravo. Ker masovna, industrijska hlevska reja ni kul... In, češnja na torti, ker je to ob minimalni iznajdljivost dejansko tudi cenovno mnogo ugodneje od kupovanja etično in kakovostno oporečnega mesa v supermarket celofanu. Win-win!

Tako smo, na primer, našli ženico, katere sin nam na Fužine dostavlja piščance iz proste reje, sodelavec dobavlja s senom futrane kunce, na dolenjskem pa je fotrov lovski kompanjon tudi dobavitelj prostopašne žrebetine in jagnjetine.

Tako smo oni dan nabavili celega jagenjčka, 17 kg jagnjetine, ki nam bo pestrila jedilnik kar nekaj časa (skrinja ali vsaj zamrzovalna omara je pač must-have).

Danes je bil čas za prvi poskus in začeli smo z najboljšim. Z lepim hrbtnim kosom zarebrnic. Angleži temu pravijo "Rack of lamb" in sam Gordon Ramsey trdi, da je ta kos "rolls royce" jagnjetine. 

Priprava:

Naš kos jagnječjega hrbta je bil, kot se šika, čisto domače robustno omesarjen in nič kaj kičasto izrezljan, se pravi brez štrlečih reber in obdan s konkretno ledveno maščobo. To bi lahko tudi obrezali, a ker se v maščobi skriva okus, je Brlogar kos le prerezal na pol, da je ga je bilo lažje obdelovati, maščobo pa je narezal na karo, da se je meso bolje začinilo.


Ker pri lokalnem najboljšem sosedu ni našel že oluščenih pistacij, jih je bilo treba oluščiti ročno. Dobro pest pistacij je nato stresel v sekljalnik in dodal cca pol skodelice krušnih drobtin, nekaj svežega rožmarina, poper ter dober brizg oljčnega olja. Solil ni, saj so bile pistacije pražene in soljene. Nasvet nadobudnemu kuharju bi bil, da dodaš še malo stopljenega masla, da bo zmes malce bolj mastna in posledično pečena skorjica še bolj kompaktno čvrsta in zlepljena.



Meso je dobro natrl s soljo in poprom ter nežno začinil s provansalsko mešanico.


Nato je v večji ponvi meso dobro popekel z vseh strani, da je zakrnila sleherna pora.


Porjavela kosa je vzel iz ponve in premazal z dijonsko gorčico za okus in dober oprijem ter ga obdal s pistacijevim zdrobom.


Nato je oba preložil v manjši pekač, obložen z aluminijasto folijo in ju v pečici, segreti na 200 stopinj, pekel 25 minut.

Poleg mesa so se v pečici pekle še kocke mladega krompirčka in bučk, predhodno nekoliko povrete ter začinjene z oljčnim oljem, soljo, poprom in provansalskimi začimbami.


Po 20 minutah je vzel meso iz pečice, ga odstranil iz pekača na večjo kuhinjsko desko in pustil počivat 10 minut. Medtem je pečico nastavil na žar, da so se tudi bučke s krompirjem lepo zapekle.


Po 10 minutah je meso razrezal na dvojne zarebrnice (par reber v enem kosu) in postregel ob prilogi.
Poleg je sedel ohlajen cviček iz domače kleti.

Dober tek do naslednjič;

torek, 1. julij 2014

Kuhinja za samce: Pražen fižol z bučkami. In čilijem.

Bohdej čitalec!

V teh zgodnjepoletnih dneh se res dogaja... snubijo nas na predčasne volitve, v Braziliji brcajo (nekateri tudi grizejo), ljudje prižigajo sveče v čast zaporniku, v polnem teku je lovska sezona, začenjajo se dopusti...

Zadnje dni vse tri brlogarjeve frajle uživajo na obali, fotr pa hodi v službo, sadi zelje na vrtu, gleda nogomet, brani brlog in poskuša v njem vzdrževati vsaj osnovno stopnjo higiene, dokler se v nekaj dneh ne pridruži  družinski obmorski odpravi.

Neobičajnemu stanju v Brlogu je tako prilagojen tudi fotrov jedilnik, ki ga ščemenje po vampih sem ter tja prisili, da začne brskati po hladilniku, omaricah, predalih... in postavlja na pult sestavine, ki se v danem trenutku z lakoto izzvanega navdiha zdijo bolj ali manj užitna kombinacija.

Naštejmo nekaj karakteristik, ki opredeljujejo tipično jed samca:
  • Pripravljena je v manj kot pol ure;
  • Vsebuje vsaj eno sestavino iz konzerve;
  • Pri pripravi umažeš zgolj eno posodo;
  • Skonzumira se jo z uporabo enega kosa jedilnega pribora (pomembno je namreč, da lahko krožnik držiš v eni roki, vilico/žlico pa v drugi, medtem, ko sediš na kavču in gledaš fuzbal);
  • Prileže se ob pivu ali vinu;
  • Je pekoča (če ne žge, pač ni hrana za dedce)
V enem prej omenjenih napadov lakote je tako nastala tudi spodaj prikazana pekoča fižolova zmešnjava.

Sestavine:
- piksna rdečega fižola
- tamala pločevinka koruze
- manjša bučka
- en velik svež čili
- manjša čebula
- trije stroki česna
- oljčno olje, sol, poper
- curry v prahu (pol žličke)
- paprika v prahu (pol žličke)
- heiniken
- košček ali dva kruha

Priprava:

V malo globlji ponvi segrej dve žlici oljčnega olja in na manjšem ognju mehčaj tanko narezano čebulo nekaj minut... Dodaj sesekljana čili in česen, premešaj da zadiši. Dodaj oprana, odcejena fižol ter koruzo in malce dvigni temperaturo. Dodaj na tanko narezano bučko. Posuj s papriko v prahu in curryjem, soli in popraj. Premešaj ter praži, da zmehčaš. Poskusi, če je dovolj pekoče, sicer dodaj še čilija (lahko tudi v prahu).  Polij z dobrim brizgom heinikena, ki si ga med tem odprl. Privošči si požirek. Premešaj, da pivo izpari. 

Postrezi v poljubni posodi s koščkom ali dvema kruha po izbiri. Ob jedi si blaži ožganine ustne sluznice s hladnim nizozemcem.

Dober tek!