četrtek, 13. junij 2013

Rebrca enoletne jelenjadi v ragujastem paprikašu

Fotr Brlogar se še kako dobro zaveda vaše zagate, dragi čitalci, ko najdete v zamrzovalniku veeeelik kos lepih mesnatih rebrc jelenjega teleta in ne veste, na kakšen način bi jih najhitreje in najenostavneje pripravili... šment, godlja pa taka!

Lahko bi jih, na primer, izkoščičili, solili, poprali, premazali z zeliščno-zelenjavno-maslenim nadevom, zvili v rolado in zelo počasi pekli v pečici... ja to bi vsekakor lahko storili. Lahko bi jih zrezali, zmarinirali in spekli zunaj na ogljenem žaru, oja, tudi to bi nedvomno izredno prijetno dišalo. 

Obiskovalci brloga ste pri tako sitnih dilemah vsekakor v prednosti, saj ste na teh straneh gotovo naleteli na marsikatero uporabno kulinarično inspiracijo. In tudi tokrat vas fotr ne namerava pustiti na cedilu in vas kani iz zagate rešiti z opisom sledečega postopka priprave preproste, a okusne kombinacije raguja in paprikaša.

PRIPRAVA:


Fotr je na drobno zrezal dve konkretni čebuli pasme srebrnjak in ju dal pražiti v veliko, globoko ponev, na dve žlici staljene svinjske masti.


Potem je razprostrl harmoniko in rebrca narezal na posamezne kose. V veliki skledi jih je malce solil, popral, orenk potresel z majaronom ter obrizgal z olivcem.


Med tem ko so se rebrca dišavila, je mešal čebulo do rjave prepraženosti, nakar jih je dodal v ponev.


Rebrca je tenstal v čebuli in večkrat premešal, da so se z vseh stani enakomerno obarvala. Potem jih je potresel z dvema žličkama mlete paprike in dodal na kolobarje narezan korenček ter kaka dva ducata zmrznjenih češnjevcev, ki jih je takisto našel v skrinji. Dodal je še žličko paradižnikovega koncentrata,  s stiskačem stisnil še štiri stroke česna, popral, pomešal, pokril s pokrovko in pridušil plamen na minimalca, da se je vse skupaj med rahlim brbotom čisto počasi dušilo.


Po kakih desetih minutah dušenja je zalil z decilitrom cvička in dvema decilitroma domače paradižnikove salse. Na čisto majhne kockice je zrezal dva čisto majhna krompirčka in jih dodal v ponev, tretjega pa je v jed kar naribal, da se bo do konca kuhe razpustil in na koncu poskrbel za ustrezno gostljato konsistenco.


Po nadaljnjem tričetrt-urnem brbotanju je dodal piksno kuhanega graha (svež na vrtu namreč šele cveti). Premešal, poskusil, malce dosolil, dolil še malo tekočine in spet pustil še za slabo uro.


Po slabih dveh urah počasnega kuhanja se je meso že lepo omehčalo in je kar samo lezlo s kosti... Takrat je  dodal pest nasekljanega peteršilja in pokril še za zadnjih deset minut.


To pa je bilo ravno prav časa za hitro pripravo polente, ki jo je vročo posul z naribanim parmezanom.


Rebrasti paprikaš je starima dvema postregel s polento...


...mali minibrlogarici pa je šel naslednji dan, pogret, še posebej  v slast z njej tako ljubimi makarončki.

Torej, spoštovani bralec, če si, tako kot fotr, lovec, potem že odštevaš tedne, ko se bo sezona jelenjadi odprla. Če nisi in si napadalnega jelenčka potolkel v samoobrambi, ko te je presenetil med gobarjenjem ali joggingom, pa imaš sedaj prav tako okusno idejo, kaj boš napravil z mesom.

Do naslednjič;
Fotr



četrtek, 6. junij 2013

Piščančje krače s pivom - improviziran "Coq a'la biere"

Če vprašate fotra Brlogarja kateri je njegov najljubši del piščetine, bo odgovoril, da najraje obira hrbtno rebrne dele. Od bolj mesnatih kosov pa so na prvem mestu absolutno krače. Piščejedcev, ki prisegajo zgolj na pusto, belo meso letalnih prsnih mišic, nikoli ni jemal preveč resno.

Okus se namreč skriva  v mehkejšem, sočnejšem, temnejšem mesu. In, kakopak, v drobovini. A o tej kdaj drugič. Tisti dan smo torej kupili kračke.

Piščanec in marinada... sta nekako tako kot... pica in sir. Lahko se odločiš, da ga ne dodaš, a to ni glih to.
Po nekajkratnem eksperimentiranju se med bistvenimi sestavinami brlogarjeve piščančje marinade najpogosteje uporabijo: olivno olje, limonin sok, sojina omaka, mleta paprika, timijan, poper, strt česen, včasih še žlička dijonske gorčice. Tokrat zadnje ni dodal.

Brlogar je krače pustil v marinadi kako uro, nakar jih je še dosolil, zatem pa polagal v globoko ponev na segreto olje, ter jih dobro popekel z vseh strani. Perutnina kuharju ne zameri njegovega zbadanja, fotr se je celo potrudil in krače med obračanjem nekajkrat prebodel prav do kosti, da so se kasneje v pečici lepše prepekle.



Ko so bili kosi od zunaj lepo svetlo rjavo zapečeni, je dodal na kolobarje narezan mlad por in počakal, da se je med mešanjem malo prepražil


Takrat je kose zalil s pivom, da so bili potukani nekje do polovice.


Takrat je ponev (s kovinskim ročajem!) vtaknil v pečico predogreto na kakih 190 stopinj in pekel kakšne pol do tričetrt ure. Med peko je ponev dvakrat vzel iz pečice in krače obrnil, da so bile enakomerneje zapečene.

Med tem se je na štedilniku kuhala kvinoja za prilogo.


Ko so bile krače pečene, je vzel ponev iz pečice in jo postavil na debelo leseno desko. V drugi ponvi je na oljčnem olju popražil polovico sesekljane čebule in nakockano bučko. Med praženjem je zalil z zajemalko pivsko-piščančje porove omake. Ko so se kosi bučk zmehčali, je v ponev dodal odcejeno kuhano kvinojo in dobro premešal. Po okusu je popral in solil.


Pečene krače je postregel z bučkasto kvinojo in porovo omako.


Kosilo je bilo še posebej po godu najmlajši ljubiteljici bedrc, ki se je na moč zadovoljno muzala.

Do naslednjič;
Fotr