nedelja, 19. februar 2012

Paštica z vongolami in pečeni riboni

Takole je šlo tokrat;
V petek se je fotr ponudil, da bo svoji dragi brlogarici pripravil nekaj morskega za večerjo.
V ribarnici je nabavil kilogram vongol, štiri manjše ribone (arbune), ter pri teti točajki na tržnici še dva litra belega primorca.


PRIPRAVA:
Zaradi kratkega časa kuhanja in hitrega tempa, je bilo treba sestavine pripraviti vnaprej. 


Brlogar je pristavil osoljeno vodo za špagete. Nato je na grobo sesekljal šest strokov česna, štiri kose sušenih paradišnikov (iz olja) in ločeno stebelca ter liste peteršilja.


V pomivalnem koritu je opral školjke in vsako posebej preveril, da je trdno zaprta, dve poškodovani je odstranil.

Očiščene ribone je opral, osušil s kuhinjsko brisačo, solil in v trebušne reže vtaknil po rezino limone, vejico peteršilja in brizg olivca.

 Medtem je voda za testenine zavrela in sledila je akcija.
V krop je potopil polnozrnate špagete, katerih čas kuhanja je označen na 8-10 minut.  Potem je v vročo vok ponev vlil kake štiri žlice oljčnega olja, dodal česen in peteršiljeva stebelca in med mešanjem na hitro popražil.


Dodal je paradižnik, stresel v ponev še školjke in zalil s kozarcem belega vina. Dobra dva deci je ravno prav.

Med mešanjem so se vongole začele odpirati in takrat, ko so bile vse odprte, je bila pašta v sosednjem loncu ravno pravšnja.


Špagete je na hitro ocedil, jih dodal školjkam, posul z grobo sesekljanimi peteršiljevimi listi in premešal.

Prvi hod je bil tako končan in si zaslužil oceno odlično.


Britof

Med kratko pavzico je fotr segrel oljčno olje v veliki ponvi in nanj položil ribone,



Ribe so bile idealno pečene po štirih dvominutnih obratih.


Tudi drugi hod je naletel na glasno odobravanje. Brlogarja sta ugotovila, zakaj je arbun med poznavalci tako čislana riba. Vsekakor bo poslej pogosteje priplavala v brlog.


ponedeljek, 13. februar 2012

Kotlet iz ponve za dva

Prasca brlogarji doma ne pripravljajo prav pogosto (razen divjega sevede). Pa ne, da bi bili tiste kvazifine sorte, ki viha nos nad kraljem živali, sploh ne..  To je zgolj zato, ker jih ob vikendih, katere pogosto preživljajo na dalenjskem, tamkajšnja rodbina rada razvaja s tako sočno pečenko, s tako finimi krvavicami, s tako popolno prekajeno šunko... da so zadoščene malodane vse naše svinjske želje in potrebe.
A vendar nas vsako leto pred božičem, ob drugem največjem dolenjskem prazniku (prvo mesto zaseda trgatev, kakopak), dodobra založijo tudi s kolinami, da jih komaj spravimo v naš zmrzovalnik blokovskih kapacitet.

Oni dan sta, kot ponavadi ob redkih vikendih doma, fotr in mati, že ob fruštku, na ves glas tuhtala, kaj bi se dalo vreči na šporhet za južino, brez tega, da bi bilo v tem mrazu treba skakat še v trgovino pod blok. Brlogarca je preverila zalogo zamrznjenega mesovja, izvlekla ven konkretno debelo zarebrnico in jo, zapakirano v vrečko, potopila v hladno vodo.

Ko se je odtajala, jo je brlogal z obeh strani solil, popral in začinil z materino dušico, nato pa položil na malce vroče maščobe (maslo)  v veliko ponev s kovinskim ročajem.


Kotlet je dobro zapekel z vseh stani, nato pa ga je na kratko odstavil iz ponve, samo toliko, da je v maščobi, ki se je nabrala, hitro premešal pet nakockanih krompirjevin nekaj kolobarjev korenčka. Potem je na sredini naredil prostor in kotlet položil nazaj, Krompir je solil, pobrizgnil z oljčnim oljem, dodal nekaj strokov česna (neolupljenih, samo potlačenih) in malce začinil z mešanico začimb s Provanse.


Zatem je ponev vtaknil v pečico, ogreto na 180 stopinj, za slabe pol ure.

Pred glavno jedjo sta mini in mati brlogarica prehvalili kremno porovo juho, ki jo je fotr nahitro skuhal dopoldan. Skrivnost? Puter, česen, nariban krompir in koper.


Potem pa je zadišalo po pečenki.


Krompir je bil čudovit, kotlet pa slab, tako ali tako, skoraj ne more biti.