petek, 16. november 2012

Juha iz muškatne buče


Nasitna, topla, zdrava, sezonska so pridevniki, ki bi lahko opisali to čudovito jesensko juho, ki je pripravljena v zelo hitrem času in brez posebnega truda.

Pri najboljšem sosedu sem pred dnevi kupila lep kos muškatne buče, ki je iskreno povedano še nisem kuhala, mikala pa me je že od nekdaj. In ker za pridelavo buč kmetje ne uporabljajo nobenih škropiv in gnojil, muškatne pa so po trgovinah po večini slovenskega izvora je pristala v košarici.


Najprej sem jo poizkusila kar surovo in na prvo žogo je bil okus, tekstura in konec koncev tudi barva še najbolj podobna nezreli meloni.  

Kljub ne najboljšemu prvemu vtisu, sem se odločila da jo predelam v povsod opevano bučno juho. Vzela sem generičen recept, kjer so sestavine jasne: čebula, česen, sol, poper, zelenjavna ali kokošja osnova. Za friziranje pa sem uporabila muškatni orešček, kocke kruha, bučno olje in koščke čilija.

Šlo pa je nekako takole: sesekljana čebula in česen sta se lepo prepražila na olivčku, potem pa sem dodala na kocke narezano bučo (ki sem jo prej olupila in očistila) in zalila z osnovo. Simpl.

Ko je bila buča mehka (15min) sem juho spasirala do gladkega. Priznati moram, da brez dodatkov juha ne bi bila prav nič posebnega (razen fantastične barve).

Ko pa sem dodala nekaj kapljic bučnega olja, kruhove kocke (ki jih tokrat sicer nisem popekla) in čili, je zadeva dobila novo dimenzijo.

Z možičkom sva se strinjala da bi se zraven krasno vkompinirala še pest gamberov ali pa kapesanta.

petek, 02. november 2012

Večer s frendi #2: Stejki mlade damjačje jelenjadi z višnjevo omako in kostanjevimi svaljki

Po pikantnem uvodu se je nadaljevanje večera uglasilo po bolj umirjenih notah.

Za glavno jed sta mati in fotr izbrala divjačino, saj sta imela na zalogi krasen kos mesa enoletnega damjaka. 
Ta se je tri dni v hladilniku pacal v olju s česnom...


in zelišči domačega vrta, ki smo jih tiste dni ravno pospravili pred mrazom in dali sušit.


Za prilogo je mati skuhala kostanj...


...in kuhanega pretlačila skozi stiskalec za česen (sploh ni treba lupit!).


V testo za svaljke je dodala še en večji (raz)kuhan krompir, timijan, sol...


V malce vode pa je pokuhala višnje (ki smo jih dali zamrznit poleti).



Za pripravo omake je fotr v ponvi raztopil orenk žlico masla in na njem upenil žlico sladkorja. Potem je dodal še žlico moke in mešal. Preden se je začelo žgat, je dodal pire iz pretlačenih višenj, vodo v kateri so se kuhale in zalil s cca 1,5 decili rdečega vina (glavna jed je bila v znamenju čilenskega Cabarnet Sauvignona). V ponev je dodal še celo cimetovo in naribano pomarančno lupino. 


Dodal je še ščepec soli par obratov popra in malo ostružkov suhega čilija, takisto iz mlinčka. Omako je med pogostim mešanjem pokuhaval do primerne gostote. Da nebi bila pregosta je med mešanjem po občutku dodajal vino.


Tik pred zdajci je vzel stejke iz oljčno začimbne kvaše, jih otrl v papirnato brisačo, solil in popral.

Popekel jih je v veliki ponvi in jih pred serviranjem odstavil počivat za par minut.


Servirala sta jih poleg kuhanih in popečenih kostanjevih svaljkov in dodala dobro mero krasne višnjeve omake.


Za posladek smo uživali ob fantastični brlogaričini panakoti, katero je prelila s kakijevim pirejem in posula z mandljevimi lističi.


Dober tek do naslednjič;
Fotr