Poletni divjačinski falafel

Bohdaj čitalec!

Ker sezona poletnega lova dosega vrhunec, se spodobi, da fotr Brlogar končno spet objavi kakšen divjačinski zapis. 

Za tole enostavno in okusno kosilo je potreboval naslednje sestavine:

- Meso ene prednje noge (plečke) srnjačka lanščaka,

- (Oljčno) olje

- Česen

- čebula

- začimbe
- drobtine

- kisla smetana

- jogurt

- začimbe, poper sol

Meso srnjačka se je dva dni hladilniško mariniralo v začimbno oljni marinadi (mleta paprika, origano, poper, brinove jagode, česen ter mešanica oljčnega in sončničnega olja). Saj ni potrebno posebej pisati, da bi lahko tule uporabil tudi kakršnokoli drugo rdeče meso.

Potem pa je šlo nekako takole...

Fotr je na suho prepražil nekaj semen kumine in koriandra preden jih je strl v možnarju.

V ponev pa je vlil malce oljčnega olja in na njem do mehkega stenstal rezine manjše čebule, treh strokov česna in feferona. 

Vsebino ponve je nato sfaširal skozi tadrobne luknjice mesoreznice, potem pa je čeznjo spustil še divjačino.

Mleti mešanici je dodal še cca dve žlici grobih panko-like drobtin, koriander in kumino iz možnarja, sveže mlet poper in sol. Dolil je še dovolj olja iz marinade, da je bila masa gladka in primerna za oblikovanje majhnih kroglic.

Med tem, ko so se kroglice pekle v že prej uporabljeni ponvi, je pripravil še zadnje ključne sestavine.

Naribal je dve kumari (iz hladilnika) in četrt glave mladega zelja, v blenderju pa je zmiksal domačo kislo smetano, jogurt (tako od oka... dva deci smetane in deci jogurta), konkreten šopek svežega peteršilja in en strok česna v fino hladno, osvežujočo omako, ki jo je po okusu še solil in popral ter vlil v primerno skledico.

V idealnem primeru bi tele kroglice in naribano zelenjavo nadevali v sveže pečene pita hlebčke, zaradi lenobe in pomanjkanja časa pa smo jih vstavljali med rezine mediteranske lepinje iz najboljšega soseda in prelivali s svežo peteršiljasto-jogurtno omako. 

Fino. 

Divjačinski ham-ham burgerji

Bohdej čitalec!

Kdor ne mara hamburgerja, je čudak. Verjetno se strinjaš. V zadnjem času se je (vsaj v prestolnici) kar razbohotila ponudba bolj ali manj urejenih burger kioskov in kontejnerjev. Tako lahko, na primer, samo v okolišu BTC-ja poskusiš stvaritve kakih desetih ponudnikov, ki med seboj tekmujejo, kateri bo spekel boljšega.

Brlogar je pri tem zagovornik principa manj-je-več, in ga presežek obmesne navlake in polivke v bombetki hitro zmoti. Najpomembnejša stvar pač je in mora biti meso in kvaliteta tega odmerja tudi oceno končnega produkta. In katero meso je kvalitetnejše od divjačine?

Takole je fotr storil danes:

Dve manjši rdeči čebuli je narezal na kocke in jih stresel pražit na oljčno olje v ponev, pristavljeno na zmernem ognju. Dodal je še žlico sesekljanih suhih brusnic, začinil z malce timijana, popra, origana, koriandra, provansalskih zelišč, žličko soli ter počasi spražil v nekakšno varianto čebulnega čatnija. Tik pred koncem praženja je dodal še dva strta stroka česna in premešal, da je lepo zadišalo.

Z mesoreznico je zmlel kakih 40 dek srninega stegna, skozi vrteče rezilo strojčka pa je spustil tudi nekoliko ohlajeno praženo čebulo s ponvice. Dodal je še malce popra, soli, ščep mlete paprike in izdatno obrizgal z oljčnim oljem.

Z vlažnimi rokami je dobro pregnetel maso, nato pa iz nje oblikoval 6 ljubkih hamburgerjev.

Na močan ogenj je pristavil žar ponev, počakal, da se je močno segrela, nato pa na njej spekel burgerje. Čas pečenja prilagajajte okusu jedca, Za medum-done sočnost bo zadoščalo 4 minute na eni in 3 na drugi strani.

Ko so bili burgerji pečeni, jih je fotr odstavil na krožnik počivat, vmes pa je na isti ponvi popekel polovičke bombetk, ki jih je poprej obrizgal z olivcem.

Sledilo je vkup dajanje. Tu lahko čitalec prepusti domišljiji in okusu prosto pot. Minimalistični fotr je po bombetki namazal malce dijonske gorčice, postavil gor meso, nato dve rezini paradižnika in list solate, po vrhu pa dober brizg heinzovega (ker je najboljši) ketchupa. Svojo edicijo je okarakteriziral še s tabascom.

Takole pripravljeni hamburgerji so naravnost fantastični in najboljša možna reklama za nakup mesoreznice za domače gospodinjstvo.

Tudi minibrlogarici sta prišli na svoj račun :)

Gumbarjev cvrček s klobaso, korenčkom in bučkami

Živel prvi maj, praznik dela in prvi dan lovne sezone na srnjad.

Boginja lova, Diana, je očitno začutila Brlogarjevo strast in mu v čisto prvem zalazu, v zarji in svežini najbolj ranih ur čisto prvega jutra sezone poslala pred cev enoletnika, srnjačka gumbarja, podpovprečne rasti in telesne teže, kar je pomenilo praktično popoln gojitven odstrel. Lepšega uvoda sezone si lovec ne more želeti.

Naslednji dan sva z minibrlogarico pripravila kulinarično impro-variacijo na temo lovski cvrček - torej srček in jetrca mlade živali.

srce in jetrca

 Priprava:

Brlogar je sesekljal eno čebulo in na koščke narezal še nekaj rezin domače prekajene klobase.

Oboje je stresel na segreto oljčno olje v primerno globoko ponev in pražil na zmerni temperaturi. V trenutku je čudovito zadišalo. Prekajena klobasa je dala čebuli dušo.

V ponev je dodal pražiti še polovico zrezanega korenčka in še malce zmanjšal temperaturo.

Med tem, ko so se korenček, čebula in klobasa počasi tenstali, se je lotil drobovine. Najprej je na tanke šnite narezal srček in ga dodal v ponev skupaj s štirimi sesekljanimi stroki česna.

Jetrcam je odstranil površinsko opno, jih prav tako narezal na manjše rezine, jih dodal v ponev in povečal temperaturo, da je zacvrčalo. Začinil je z majaronom (s tem ni šparal), malo popral ter med mešanjem pražil, da so se vsa jetrca lepo obarvala in je tekočina pohlapela.

 

Drobovino je zalil z decilitrom domačega cvička, da je zacvrčalo še drugič, počakal, da je tudi vino izhlapelo in spet zmanjšal ogenj na minimum.

Nato je v ponev dodal še polovico na tanke rezine narezane bučke in jogurtov lonček domačih pelatov z baziliko, premešal, ponev pokril s pokrovko in jed počasi, na zmernem ognju pokuhaval še kakih 15 minut.

Solil je na koncu, ko je bila jed kuhana, da so ostala jetrca lepo mehka.

Minibrlogarica si je za prilogo zaželela krompirjev pire.

Z očkom sta se spravila k čudovito dišeči košti, ko je mala s polnimi usti vprašala: "Očka, saj boš še kdaj ustrelil kakšno srnico, ane?"

Bom, Rozi, veš da bom. Samo v vrtcu ti tega ni treba preveč omenjat. :)

Iz arhiva - Srnjetina s kitajsko zelenjavo in rižem.

So obdobja, ko se dogaja toooliko stvari, da človeku enostavno zmanjka časa za objavljanje v brlogu.

K sreči nam pametni telefončki v najrazličnejše oblake shranjujejo miljavžent in eno fotko, in namesto lenih in razvajenih sivih celic ohranjajo spomine na (ne)davne kuharske poskuse.

Ker Brlogar v čufte, o katerih je pisaril nazadnje, ni zmlel cele marinirane plečke, je preostalo srnjetino porabil naslednji dan za ultraenostavno orientalsko reč iz voka.

Kot se da razbrat iz spodnje fotke, je narezal srnino meso na kocke, in enako je naredil s čebulo.

Skoraj ziher sem, da je zmečkal in sesekljal tudi par strokov česna.

Na  ogenj je pristavil vok-ponev, dodal olivca, zahajzal in v dveh minutah porjavil koščke mesa. Potem je dodal čebulo in malo premešal. Ker bo reč snedel sam, je sesekljal še en čili (da  bo orenk hajcig) in dodal v ponev skupaj s česnom..

Nato je dodal dve pesti zmrzjene kitajske mešanice (iz hoferja nemara?), v kateri je vse sorte od kalčkov, stročjega fižola, pora, korenčka... do črnega fungusa in še enih lušnih oranžnih gobic..

divjačina in "kitajska" mešanica v voku

Potem (!!) je zadevo obrizgal s sojino omako (je orenk dovolj slana, da ni treba dodatno solit). Je pa treba nujno poprat, se razume. Priporočam tisto pisano mešanco treh sort poprov. Brlogarski poprni mličnek je vedno napolnjen le s tem.

Orientalska rižota z divjačinskim mesom

Ko je bila zelenjava "na zob" je zadevo odstavil, vmešal še malo kuhanega riža ter si postregel.

Stavil bi, da je za vse skupaj porabil maximalno 10 - 15 minut.

Se splača probat.

Špageti z divjačino

Nemara se, spoštovani čitalec, pogosto znajdeš v situaciji, da imaš v hladilniku lepo zmariniran srnin file, a manjko idej ter še manj časa za pripravo kosila. Nič lažjega, čitaj dalje.

Ob pomanjkanju navdiha za pripravo hitrega kosila ali večerje priskočijo na pomoč prijateljice testenine. Vsake toliko časa si jih le privošči, vsem karbohidratnim svarilom navkljub. In nikakor ni treba, da jih vedno preliješ z najbolj dolgočasno haše omako... receptov in idej za testeninske omake je ogromno, večini pa je skupna enostavna in hitra priprava.

Takole se je zgodilo oni dan. Fotr je bil na vrsti za pripravo poznopopoldanskega kosila. Iz hladilnika je vzel plastično posodo, v kateri so se že četrti dan pacali ribici in nekaj ostalih kosov spodnjega dela srninega hrbta.

Meso s spodnjega dela srninega hrbta

 Meso je narezal na majhne koščke.

Pod ponvijo je prižgal plin, vanjo pa stresel korenje in česen iz oljivno oljčne marinade. Dodal je še narezano rdečo čebulo in vse skupaj popražil.

Potem je dodal narezano meso, solil in začinil z majaronom, timijanom, koriandrom, malce čilija in mlete paprike.

Srnino meso v ponvi

 Meso je nekaj časa dušil, potem pa je dodal domačo paradižnikovo omako, če je nebi imel, bi lahko dodal pločevinko pelatov.

Vse skupaj je pokuhaval deset kakih deset minut, nato je dodal še sesekljan peteršilj in popral..

Medtem je v drugem loncu skuhal polnozrnate špagete na aldente. Ko so se je omaka primerno zgostila, je v ponev dodal odcejene testenine.

Špagete je dodal v ponev

 Špagete je s kuhalnico vmešal v omako, odstavil z ognja, posul z grobo ribanim parmezanom in pokril s pokrovko za par minut.

Pašta s srnico

Pripravljene testenine je postregel ob lahkem cvičkovem špricarju.

CHILLI CON SRNA

Pred koncem lovske sezone je ata Brlogar posrbel, da so zamrzovalne skrinje polne, tako, da se bo do naslednjega maja dalo prežvečiti ob pošteni divjačinski košti... 

Ta teden sva z brlogarico namenila pokončati enoletno srnje stegno in danes je bil dan za akcijo. Zjutraj ga je Brlogal izkostil in vmariniral v olivno olje, narezano čebulo in korenje ter začimbno četico, katero so sestavljali  poper (cel, grobo strt v možnarju), majaron, timijan, strt koriander, brinove jagode, šetraj, ingver... morda še kaj. 

Konkreten kos mesa se je v hladilniku pacal le do kosila, ko ga je brlogar narezal na zrezke, jih solil in opekel na olivcu.

Ostalo meso je počivalo v marinadi do večerne runde.

Takrat je brlogal sesekljal čebulo in pol, ter jo dal pražit na olivca z dodatkom olja iz marinade. Malce je solil, dodal korenje iz marinade ter še en majhen korenček, ki ga je nahitro ostrgal in nakolobaril.

Med tem, ko se je čebula pražila do zlatorumenosti, je nakockal stegno na majhne koščke.

Meso je postopoma dodal v lonec k praženi čebuli in korenju, premešal, pokrito tenstal kakih deset - petnajst minut,solil, nato pa med mešanjem pritresel žlico mlete sladke rdeče paprike.

V lonec je stisnil še pet manjših strokov česna...

... dodal piksno pelatov...

in en zdrobljen suh feferonček (čili). Vseskupaj je zopet dobro premešal, pokril in pustil brbotati dokler se ni meso zmehčalo.

Nato je dodal še na kocke zrezano svežo zeleno papriko ter konzervo fižola, katerega je predhodno dobro spral na cedilu pod tekočo vodo. Improviziran divjačinski čili je brbotal še kakih petnajst minut, Brlogar pa je med kuho tako pridno okušal in brundajoče odobraval, da je bilo končne jedi za skoraj pol piskra manj.

Izpadlo je sila okusno in se bo definitivno ponovilo.

...bambijev tatarc za lahko noč

Tisti dve ribici sta v marinadi čakali do večera, ko se ju je brez milosti lotila roka robatega fotra Brlogarja.

Odločil se je namreč za svoj prvi poskus priprave tatarca iz divjačine.

Da bi na koncu rezultat ne bila pašteta, je pustil multipraktik lepo počivati v kotu, sam pa poprijel za mesarico. In začel sekljati.

Ko je šel, caka caka, semtertja, je meso obrnil, in šel ponovno čez...

Potem dal meso v skledico, in začel brskati po predalu, iščoč tisti trideset let star perfekten recept za tatarski biftek, v omikani ženski pisavi s svinčnikom napisan na porumenel list papirja. Ni ga našel.

Zato je poskusil po svoje in vmešaval, bolj po trenutnem navdihu, kot po spominu. Brizg viskija, najbolj kvalitetno oljčno olje, ki se je hranilo v špajzi, žlička dijonske gorčice, majaron, sol, poper... premešal... dal malo na jezik, probal... še popra in soli in še malo olja za svilnato konsistenco in izrazit okus.

Pobrskal je po hladilniku in žalostno ugotovil, da je kozarček inčunov prazen ter da je zmanjkalo kaper.
Zato je v tatarca stisnil le dva stroka česna in naribal majhno kislo kumarico. Dobro premešal, spet poskusil in še popral. Potem pa postavil v hladilnik za kako uro.

 Ko je tatarca postregel na krožnik, so se mu tam pridružile rezine domače divjačinske salame.

Pomazala sva ga na vroči česnovi bagetki z maslom.

Improviziran, a izpadel je zvezda martinovega vikenda!