Tatarski biftek po Brlogarjevo

Kot se je dalo razbrati iz pretekle objave, je fotr na božični dan dopoldan na hitro zmešal divjačinski tatarc.

Mehak, prhek košček jelenčkovega podrebrnega fileja je bil po enodnevni oljni kopeli tako mehak, da bi ga lahko malodane namazal na kruh kar tako, brez nadaljnje obdelave. Bil je ravno prav velik, da je zadostoval za pripravo tatarca za dve osebi. Glih prav za fotra in mati torej, saj minibrlogarice (še) ne hranimo z surovim mesom :)

Fotr je torej vzel meso iz olja in ga s kuhinjsko mesarico najprej narezal na rezine, podobne kot jih je rezal prejšnji večer za carpaccio. Potem pa je vse skupaj sekljal po dolgem in po čez, ravno toliko, da so bili koščki primerno majhni.

Meso je dal v skledico in dodal polovičko majhne čebulice, sesekljane kar se da na drobno. Potem je vzel dva inčunova fileja, manjšo kislo kumarico, žlico kaper iz slanice, ter jih zrezal na majhne koščke.

Koščke kaper, kumarice in slanikov je skupaj z dvema strokoma česna pretlačil skozi stiskač za česen v posodo k mesu.

Dodal je še žličko dijonske (!) gorčice ter začinil s soljo, poprom in mletim čilijem. Drugih začimb namenoma ni dodal, saj je hotel, da tatarc obdrži pristen, svež okus po mesu.

V skledico je dolil še cca dve žlici oljčnega olja, pol žlice viskija, dobro premešal, poskusil, dodal popra in soli po okusu ter še špric, dva olivca za idealno konstitucijo.

Tatarc je še enkrat premešal, oblikoval v kepo, pokril s folijo in dal v hladilnik za nekaj ur, da se okusi povežejo in poenotijo.

Za večerjo sta z Brlogarico predla od ugodja, ko sta ga na debelo mazala na vroč popečen kruh z maslom. Poleg sta si postregla še malo rukoline solate in glaž vina.

Če vprašate zgoraj omenjena, si tale zasluži nagrado za tatarski biftek leta 2012!

Do naslednjič;

Brlogar

...bambijev tatarc za lahko noč

Tisti dve ribici sta v marinadi čakali do večera, ko se ju je brez milosti lotila roka robatega fotra Brlogarja.

Odločil se je namreč za svoj prvi poskus priprave tatarca iz divjačine.

Da bi na koncu rezultat ne bila pašteta, je pustil multipraktik lepo počivati v kotu, sam pa poprijel za mesarico. In začel sekljati.

Ko je šel, caka caka, semtertja, je meso obrnil, in šel ponovno čez...

Potem dal meso v skledico, in začel brskati po predalu, iščoč tisti trideset let star perfekten recept za tatarski biftek, v omikani ženski pisavi s svinčnikom napisan na porumenel list papirja. Ni ga našel.

Zato je poskusil po svoje in vmešaval, bolj po trenutnem navdihu, kot po spominu. Brizg viskija, najbolj kvalitetno oljčno olje, ki se je hranilo v špajzi, žlička dijonske gorčice, majaron, sol, poper... premešal... dal malo na jezik, probal... še popra in soli in še malo olja za svilnato konsistenco in izrazit okus.

Pobrskal je po hladilniku in žalostno ugotovil, da je kozarček inčunov prazen ter da je zmanjkalo kaper.
Zato je v tatarca stisnil le dva stroka česna in naribal majhno kislo kumarico. Dobro premešal, spet poskusil in še popral. Potem pa postavil v hladilnik za kako uro.

 Ko je tatarca postregel na krožnik, so se mu tam pridružile rezine domače divjačinske salame.

Pomazala sva ga na vroči česnovi bagetki z maslom.

Improviziran, a izpadel je zvezda martinovega vikenda!