Jesenska rižota s piščancem in hokaido bučo

Fotr Brlogar se je pred kakimi desetimi leti priselil v prestolnico z  najlepšega dela dolenjske, razprostrtega čez razgibane vinorodne hribe in griče na severnem obrobju krakovskega gozda. V tistih krajih kleno, robato in marljivo prebivalstvo ponosno uteleša večino splošno znanih dolenjskih stereotipov. 

Zakaj tak uvod? Bučka, pušeljc Dolenjske, z manjšimi zaselki obkrožena vas, pomnilnikom polpretekle zgodovine znana po tem, da se je tu leta 1941, z napadom na nemško postojanko, odvila prva organizirana akcija partizanskih čet proti močni nemški vojski, je, po nekaterih razlagah, dobila ime prav po bučah, ki naj bi se tod kmetom še posebej rade debelile. In kdaj se buče najpogosteje znajdejo na jedilnikih ljudskih množic, kdaj ljudje najbolj množično guglajo po receptih iz buč, če ne prav v teh jesenskih dneh? Zato tak razvlečen uvod.

V tokratni recept je Brlogar vključil, (poleg muškatne buče) verjetno najbolj popularno jesensko predstavnico botanične družine z latinskim imenom Cucurbitae oziroma bučevk, torej Hokaido bučo. Le ta, kdo bi si mislil, bojda izvira iz istoimenskega, najsevernejšega od tavelikih japonskih otokov. 

Moker dan se je sicer začel s fotrovim obiskom, v zadnjem člasu zaradi časovne stiske nekolikanj zapuščenega vrta, skok čez obvoznico na Polju. Tam je bližnji pogled na gredicah med plevelom odkril čudovito hrustljavo zelenjavo, ki ji prizanašajo nenavadno topli dnevi.  Brokoli ni bil nikoli bolj zelen, paprika nikoli bolj hrustljava, koleraba bolj debela, peteršilj bolj dehteč in zelje bolj čvrsto. Celo grah bahavo vijolično cveti in brlogar je natrgal pest, dve mladih strokov. Spet smo zašli, nazaj k receptu.

PRIPRAVA:

Minibrlogaričin trebušček je včeraj načela nekakšna viroza in danes si je za kosilo zaželela rižoto. Fotr je hitro zbral okvirne sestavine. Za proteinski del rižote je bil ravno pri roki (beri v hladilniku) cel piščančji file. Meso je narezal na kocke in jih solil ter popral.

Meso je dobro prepražil na brizgu olivnega olja in žlici masla, ki ju je v veliki široki kozici združno razpustil na konkretnem ognju plinskega štedilnika.

Meso je pražil do primerne zagorelosti. Med tem je sesekljal srednje veliko čebulo in narezal po en manjši rumen in rdeč korenček. Na meso je najprej dodal čebulo, premešal, in nato dodal še korenje.

Vseskupaj je pražil toliko časa, da je čebula posteklenela, nato je dodal še štiri stisnjene stroke česna in skodelico riža ter spet premešal. Riž je v vroči ponvi hitro postajal prozoren, zato ga je fotr ohladil s kakim decilitrom piva iz pločevinke, ki jo je slučajno držal v roki. Ko je pivo povrelo je zalil še z vročo vodo, saj jušne osnove ni imel pri roki. Tekočino je potrebno pri rižoti dolivati postopoma, z občutkom, do ustrezne konsistence.

Fotr je hitro izrezal četrtinski kos hokaido buče (ostanek bodo menda mati vkuhali v juho), ga očistil drobovine, olupil in narezal na majhne kockice.

Narezal še mlade stroke graha. Seveda tovrstnega, pretežno pomladnega stročja v tem času ne najdeš zlepa, zato si lahko, ljubi čitalec, rižoto klorofilno obogatiš s kako drugo zelenjavo, na primer brokolijem, zeleno papriko ali, še najlažje, z zrni graha iz pločevinke.

Kvadratke buče in graha je dodal v ponev in premešal. Po občutku je dolil tekočine, po okusu dosolil in popral.

Z vmesnim mešanjem in dolivanjem je pokrito  kuhal še dobrih deset minut, dokler ni bil riž ravno pravšnji in so zmehčani koški bučke poskrbeli za kremasto konsistenco.

Potem je dodal drugo žlico masla, nariban parmezan in sesekljan svež peteršilj, premešal....

In pokril še za pet minut, da "se rižota dokonča".

Ob čudoviti rižoti nam je sedla solata iz mladih peresc sveže nabrane, rahle berivke z brlogarjevega vrta.

Dober tek do naslednjič;

Sestavine:

Za 2 (in pol) osebe je brlogar porabil:

• piščančji file,
• četrt hokaido buče
• eno čebulo
• dve pesti stročjega graha
• en rumen korenček
• en manjši rdeč korenček
• štiri stroke česna
• brizg oljčnega ola
• dve žlici masla
• cca deci in pol piva
• par vejic peteršilja
• parmezan
• sol, poper

Iz arhiva - Srnjetina s kitajsko zelenjavo in rižem.

So obdobja, ko se dogaja toooliko stvari, da človeku enostavno zmanjka časa za objavljanje v brlogu.

K sreči nam pametni telefončki v najrazličnejše oblake shranjujejo miljavžent in eno fotko, in namesto lenih in razvajenih sivih celic ohranjajo spomine na (ne)davne kuharske poskuse.

Ker Brlogar v čufte, o katerih je pisaril nazadnje, ni zmlel cele marinirane plečke, je preostalo srnjetino porabil naslednji dan za ultraenostavno orientalsko reč iz voka.

Kot se da razbrat iz spodnje fotke, je narezal srnino meso na kocke, in enako je naredil s čebulo.

Skoraj ziher sem, da je zmečkal in sesekljal tudi par strokov česna.

Na  ogenj je pristavil vok-ponev, dodal olivca, zahajzal in v dveh minutah porjavil koščke mesa. Potem je dodal čebulo in malo premešal. Ker bo reč snedel sam, je sesekljal še en čili (da  bo orenk hajcig) in dodal v ponev skupaj s česnom..

Nato je dodal dve pesti zmrzjene kitajske mešanice (iz hoferja nemara?), v kateri je vse sorte od kalčkov, stročjega fižola, pora, korenčka... do črnega fungusa in še enih lušnih oranžnih gobic..

divjačina in "kitajska" mešanica v voku

Potem (!!) je zadevo obrizgal s sojino omako (je orenk dovolj slana, da ni treba dodatno solit). Je pa treba nujno poprat, se razume. Priporočam tisto pisano mešanco treh sort poprov. Brlogarski poprni mličnek je vedno napolnjen le s tem.

Orientalska rižota z divjačinskim mesom

Ko je bila zelenjava "na zob" je zadevo odstavil, vmešal še malo kuhanega riža ter si postregel.

Stavil bi, da je za vse skupaj porabil maximalno 10 - 15 minut.

Se splača probat.

Počitniška rižota z lignji

Prejšnji teden smo Brlogarji izkoriščali zadnje poletne dneve na slovenski obali. Med dopustom Brlogarji pogosto improviziramo preproste, hitro pripravljene jedi, prilagojene omejenim surovinam, ki jih premore počitniška shramba in lokalna ribarnica (razen takrat, ko smodimo čevape v atriju).

Za dozo ogljikovih hidratov po napornem dopoldnevu kolesarjenja, je fotr nahitro scopral tole zelo enostavno rižoto z mehkužci.

Na oljčnem olju je popražil sesekljano čebulo in dodal predhodno očiščene, na kolobarje narezane lignje. Lignji so se ob občasnem mešanju cmarili približno pet minut.

Med lignje je vmešal pet sesekljanih strokov česna in dve skodelici riža in še malo popražil.

 Ko so zrnca malce posteklenela in česen razdišal, je dodal dve manjši, na kolobarje narezani papriki in kak ducat razpolovljenih češnjevih paradižnikov. Vse skupaj je ponovno premešal, solil, popral, zalil z vodo, ponev pokril in pustil da se kuha dobrih deset minut, da se je riž skuhal do mehkega.

Ker v počitniškem hladilniku ni bilo parmezana, niti masla, je v rižoto vmešal dve žlici kisle smetane, odstavil posodo in pustil počivati še deset minut.

Kljub manjku ribje osnove, masla, parmezana in peteršilja, je lačna brlogarjeva trojka izvedbo pohvalila.

Po kosilu je sedel popoldanski predplažni počitek ob knjigi, pijači in čokoladni napolitanki.