Večer s frendi - predjed: Pikantna hokaido buča

Oni dan so Brlogarji gostili druščino poletnih sopočitnikarjev. Ker se spodobi, da se ob taki priložnosti nekaj malega prigrizne, sta fotr in mati vkup spravila lahko trihodno večerjico. Tale zapis je namenjen predjedi.

PRIPRAVA:

Dopoldan med službeno malico je brlogar obiskal tržnico in kupil surovine za predjed in sladico. S tržnice je tako odšel z lepo oranžno hokaido bučo in štirimi ravno prav mehkimi kakiji, ki so mu jih pomagala izbrati poznavalska čutila sodelavke Brune.

Doma je fotr oprano bučo prerezal na pol in z žlico izdolbel semena.

Obrezal je še ostanke pecljev, in bučo narezal na kolikor toliko enakomerno velike krhlje.

Potem se je lotil pikantne maže. Vzel je en cel čili sorte Trinidadski škorpijon *, mu odstranil semena in ga nadrobno narezal. 

* Trinidadec naredi zadevo res ORENK šarf. Predlagam, da med postopkom priprave premaz poskušate in količino in vrsto pikantnih dodatkov prilagodite svojemu okusu.

Čili je dal v možnar in dodajal: Sesekljan svež origano (suhega ni imel pri roki), po žličko koriandrovih semen in curryja v prahu, pol žličke poprovih zrn in žličko soli. V možnar je stisnil še strok česna in z tolkačem mečkal toliko časa, da ni dobil goste zmesi. 

Potem je med mešanjem dodal pol deci oljčnega olja in pikantni premaz je bil pripravljen

Enega za drugim je bučne krhlje s čopičem premazal z vseh strani in jih zlagal v s peki papirjem podložen pekač, katerega je naposled vtaknil v pečico ogreto na 200 stopinj. 

Čez pol ure je vzel iz pečice navzven lepo zapečene, znotraj pa super mehke bučne rezine, in jih pustil na toplem, da se ne bi preveč ohladile.

Pred serviranjem je v pečici pod žarom popekel še rezine kruha. Bučne polmesece sta z brlogarico polagala na prepečenec in povrh dodala malo nadrobljene fete. Okoli kruhkov sta nakapala malo domačega bučnega olja in navrgla še majhno vejico timijana.

Ideja je, da si jedec ob mizi sam zmečka  feto in mehko bučo v zanimiv pikantni namaz.

Poleg predjedi sta ponudila suho srebrno radgonsko penino, ki je z mehurčki  dodatno žgečkala razdražene brbončice. Zelo okusen kulinarični mazohizem...

Ata brlogar teka teka in se kotali, pito s hruškami nabadati hiti….

Ustvarjalni četrtek, bi lahko rekli dnevu, ki je bil eden redkih ko smo bili ob petih vsi doma. Zato sem se odločila da ustrežem prošnjam ata brlogarja za pito.

Kreativne misli so šibale po glavi in hitro je bilo narejeno krhko testo, ki ga vedno delam po receptu THE pie godess sestre Vandeline in se mi zaenkrat še ni izneverilo. Gre pa približno takole (za pito nikoli ne tehtam sestavin ampak delam po filingu):

• 200 gramov masla sobne temperature, če v bloku še ne kurijo
• Sladkor in moka po občutku(moke cca. 250-300g, sladkorja pa tretjino količine moke))
• En rumenjak in eno celo jajce
• Pol pecilnega praška (najbrž bi šlo tudi brez)
• Ena žlica kisle smetane

Maslo, moko, pecilni in sladkor zmešamo z rokami da pridejo ven bolj suhe drobtine, nato dodamo razžvrkljana jajca z smetano in vse skupaj zgnetemo v lepo kepo, ki se ne lepi na roke (v tej fazi je ponavadi potrebno dodati še nekaj moke). Kepo zavijemo v alufolijo in postavimo za vsaj pol ure v hladilnik.

V tem primeru sem za dno porabila celo testo, ker sem želela, da bi bilo bolj debelo, drugače pa ga tretjino vzamem stran, za mrežo po vrhu.

Drugi korak so bile  hruške. Lepo sem jih olupila in narezala na kockice, ter hop v lonec z njimi. Približno kilogramu hrušk sem nato dodala tri zvrhane žlice medu in žlico sladkorja (pa bi bil najbrž dovolj samo med, ker je bila zmes na koncu zelo sladka). Ko so bile hruške že lepo podušene sem dodala tri pesti nasekljanih orehov in pest rozin (ki sicer niso vsem všeč, ampak meni se zdi, da piti dodajo en tak romantično nostalgični pridih.) Idealno bi bilo če bi rozine prej malo namočila v rum, pa se nisem spomnila, ampak naslednjič jih definitivno bom. Mešanico sem na zmernem ognju dušila cca 10 minut, da so bile hruške še čvrste (če bi šlo za kakšno bolj kašasto sorto, bi bil ta čas skrajšan za polovico ali celo več). Potem sem pustila vse skupaj v pokriti posodi, da so se okusi pomešali cca 10 minut. Mlačno mešanico sem nadevala na testo in vse skupaj dala v pečico za cca pol ure.

Medtem ko se je zadeva pekla sem zmiksala tri beljake in 4-5 žlic sladkorja v prahu v gost sneg. Ko je bila pita že pečena sem jo vzela ven, nanjo namazala sneg in pečico nahajcala na 250 stopinj, funkcija ventilacija žar. V tem trenutku pite ne smemo spustiti izpred oči, ker se zadeva lahko v sekundi zažge, zato sem pečico po cca pol minute (ko je beljakova zmes začela postajati rjava) odprla in ugasnila, pustila sem samo ventilator in jo pustila že 15 minut na toplem.

Vsi degustatorji so potrdili, da je eksperiment uspel, pita bo sigurno doživela reprizo, mogoče s popravkom ali dvema J

Šarf kozice na hitro - razvajanje za "male pare"

Kozice spadajo v tisto krasno gastronomsko kategorijo, kjer za par evrov prineseš iz trgovine obilo okusa. Kaj je še lepšega v času krize :)

Poleg ribe so torej mati tisti dan iz ribarnice prinesli še par pesti kuhanih kozic, tako, za vsak slučaj.

No, losos je postal, v preverjeni kombinaciji z bulgurjem, češnjevci in porom, čudovito kosilo, pri katerem bi bilo vsakršno kompliciranje z dodajanjem gamberov čisto odveč. Tako je padla odločitev, da se bosta tastara dva s kozicami posladkala zvečer, pred filmom.

Za lahko večerno sladkanje v dvoje je fotr uporabil naslednje surovine:

• Par pesti kozic (se ne spomnim več, koliko jih je bilo, recimo ene 40 - 50 dag),
• Olivca (za peko),
• Česen,
• Peteršilj,
• Čilijevo oljčno olje za marinado,
• Limeto ali limono za marinado (kamot bi stisnil čez še malo soka rdeče pomaranče... pa ga ni imel ),
• Jogurt,
• Začimbno mešanico, na kateri piše "Tadziki Dip",
• Malček toskanske, brbončice vzburjajoče marmelade iz pekočih feferonov (hvala Uco, Nika),
• sol, poper

Priprava:

Fotr je sesekljal glavico česna in šopek svežega peteršilja ter polovico obojega dodal v skledo predhodno oplaknjenim kozicam, polovico pa pustil za kasneje. Potem je vsebino sklede konkreno obrizgal s čilijevim oljem in stisnil sok dveh limet (ali ene velike limone, dejansko se ne spomnim več, glavno je da mora biti soka agrumov obilo!). Potem je še malo solil in popral, vseskupaj dobro premešal in pustil marinirat za petnajst, dvajset minut.

Če ne bi imel pri roki čilijeviga olja, bi seveda uporabil sesekljan svež ali zdrobljen suh čili, in ga dodal v marinado. Vendar se fotr pri teh pikantnih dodatkih malce špara, kadar ne kuha samo zase, ker ima, po mnenju mati Brlogarice, itak že sežgano ustno sluznico in bi lahko žerjavico jedel, pa ga nebi peklo. 

Medtem je v pol skodelice jogurta s stiskačem stisnil dva stroka česna in dodal dobre pol žličke tadzikijevega gverca, sol in poper, dobro premešal in - voilà - en, dva tri, Tadziki pomaka, kot se šika, za junaka.

Na štedilnik je postavil večjo kozico, v njej segrel olivca in nanj stresel posodo mariniranih morskih žužkonožcev. 

Kozice je med pečenjem na srednjem ognju občasno premešal. Sladkorji v limetini marinadi so se začeli po dobrih petih minutah fino karamelizirati... 

...takrat je bil pravi čas, da je fotr kozicam dodal še preostanek sesekljanega česna in peteršilja.

Vseskupaj je med mešanjem pražil še slabo minutko, potem pa serviral na ovalen krožnik, na sredino katerega je postavil skodelico tadzikijevega potunka. Za dodatno svežino je po krožniku narezal krhlje sveže paprike.

Na rob krožnika pa dodal dve žlički džema iz pekočih feferonov - fenomenalna zadeva, upam, da se dobi tudi kje v prestolnici kokoške, sicer se bo gladko treba odpravit ponjo makaronarjem čez mejo..

Da je sledilo konzumiranje si lahko predstavljate... fotr in mati sta med odobravajočim mrmranjem luščila sladke gambere, njih repke pomakala v tadziki in čilijev đem... zraven pa srkala prijeten rose.

Tako enostavno, tako poceni, pa tako zelo okusno, win -win - win!

Dalmacija Cup 2012.2

Ekola, kot obljubljeno sledi še malce obsežnejši opis letošnje izvedbe morske rižote z svežo palamido, kar je postala že kar tradicionalna, zaščitna jed naše DreamTeam jadralske ekipe (Spomin na leto 2011).

Tale zapis  je, po zaslugi fotografa in vetroljubnega sotrpina Tadeja, predvsem zelo slikovno bogat in (pozor spodaj) opremljen tudi z videoposnetkom!

Začelo se je z ulovom rib. Palamido ste nemara videli na fotografiji predhodne teaser objave, so pa letos prijemali tudi ugorji...

... in ostal ribji drobiž.

Ko smo se zvečer zasidrali v severnem zalivu Vrgade, se skopali v morju in popili nekaj špricerjev, se je brlogar spravil k delu.

Najprej je raskosal palamido na kotlete. Glavo in rep je dal tudi tokrat kuhat v osoljeno vodo z malce čebule, česna in paradižnika.

Medtem je nasekljal česen in peteršilj....

... in s pomočjo kolega Bubota očistil dva paketa celih lignjev, ki smo jih kupili tisto jutro v mali trgovinici v idiličnem naselju Kaprije, ki leži na istoimenskem otoku, južno od Murterja.

Potem je na manjše kose narezal še ugorja in ostale ribe. Med tem se je ribja osnova skuhala.

Brlogar je na mali štedilnik pristavil velik lonec, in v njem na olivcu posteklenil čebulo.

Potem je dodal koščke rib, in malo popražil.

Postopoma je dodajal še lignje in malo nakockanega paradižnika, in med mešanjem pražil.

Ko je tekočina povrela, je stresel v lonec nasekljan česen in peteršilj in zalil z belim vinom. Potem je dodal riž in spet premešal.

Vseskupaj je malček popral, zalil z jušno osnovo in pokril s pokrovko.

Kotletki palamide so se med tem marinirali v olivcu.

Ko je bil riž ravno prav kuhan, je lonec z rižoto odstavil, vsebino pretresel z vrečko ribanega parmezana in pustil pokrito počivat.

Vmes je v drugi ponvi na hitro opekel kotlete palamide.

Ko so bili pečeni, jih je položil na rižoto, in odnesel lonec lačni ekipi, ki je čakala na krovu barke. Ti so med tem pridno skrbeli, da nismo imeli suhih ust :)

Rižotka nam je šla v slast tudi tokrat, in je bila uvod v zanimivo in pestro nadaljevanje noči...

Za konec prilagam še video utrinke priprave pričujoče jadralske košte...

Opozorilo:
Vso nerodnost, ki jo na posnetkih izkazuje nedolžnega domačega cvička vajen kuhar, gre pripisati močnemu Bubničevemu belemu vinu, ki nam je tisti večer močil grla!





Hvala Tadeju za vrhunsko dokumentarno gradivo in vsem sojadralcem za ponovna nepozabna doživetja!
Verjamem, da bomo še dolgo jadrali skupaj :)

Teaser: Dalmacija Cup 2012.2

V zadnjem tednu septembra je jadralski Dream Team odjadral čudovito regato med otoki srednje Dalmacije.

Ulov je ponovno bil, pojedli smo ga tudi, kolega Tadej  je zadevo stručno zdokumentiral... Brlogar pa bo, če boh da, jutri objavil zapis o letošnji verziji morske rižote s palamido :)

Ena fotka ulova, samo za prvi vtis:

Smo majstri, nimaš kej