Kuhinja za samce: Pražen fižol z bučkami. In čilijem.

Bohdej čitalec!

V teh zgodnjepoletnih dneh se res dogaja... snubijo nas na predčasne volitve, v Braziliji brcajo (nekateri tudi grizejo), ljudje prižigajo sveče v čast zaporniku, v polnem teku je lovska sezona, začenjajo se dopusti...

Zadnje dni vse tri brlogarjeve frajle uživajo na obali, fotr pa hodi v službo, sadi zelje na vrtu, gleda nogomet, brani brlog in poskuša v njem vzdrževati vsaj osnovno stopnjo higiene, dokler se v nekaj dneh ne pridruži  družinski obmorski odpravi.

Neobičajnemu stanju v Brlogu je tako prilagojen tudi fotrov jedilnik, ki ga ščemenje po vampih sem ter tja prisili, da začne brskati po hladilniku, omaricah, predalih... in postavlja na pult sestavine, ki se v danem trenutku z lakoto izzvanega navdiha zdijo bolj ali manj užitna kombinacija.

Naštejmo nekaj karakteristik, ki opredeljujejo tipično jed samca:

• Pripravljena je v manj kot pol ure;
• Vsebuje vsaj eno sestavino iz konzerve;
• Pri pripravi umažeš zgolj eno posodo;
• Skonzumira se jo z uporabo enega kosa jedilnega pribora (pomembno je namreč, da lahko krožnik držiš v eni roki, vilico/žlico pa v drugi, medtem, ko sediš na kavču in gledaš fuzbal);
• Prileže se ob pivu ali vinu;
• Je pekoča (če ne žge, pač ni hrana za dedce)

V enem prej omenjenih napadov lakote je tako nastala tudi spodaj prikazana pekoča fižolova zmešnjava.

Sestavine:
- piksna rdečega fižola
- tamala pločevinka koruze
- manjša bučka
- en velik svež čili
- manjša čebula
- trije stroki česna
- oljčno olje, sol, poper
- curry v prahu (pol žličke)
- paprika v prahu (pol žličke)
- heiniken
- košček ali dva kruha

Priprava:

V malo globlji ponvi segrej dve žlici oljčnega olja in na manjšem ognju mehčaj tanko narezano čebulo nekaj minut... Dodaj sesekljana čili in česen, premešaj da zadiši. Dodaj oprana, odcejena fižol ter koruzo in malce dvigni temperaturo. Dodaj na tanko narezano bučko. Posuj s papriko v prahu in curryjem, soli in popraj. Premešaj ter praži, da zmehčaš. Poskusi, če je dovolj pekoče, sicer dodaj še čilija (lahko tudi v prahu).  Polij z dobrim brizgom heinikena, ki si ga med tem odprl. Privošči si požirek. Premešaj, da pivo izpari. 

Postrezi v poljubni posodi s koščkom ali dvema kruha po izbiri. Ob jedi si blaži ožganine ustne sluznice s hladnim nizozemcem.

Dober tek!

Juha iz muškatne buče

Nasitna, topla, zdrava, sezonska so pridevniki, ki bi lahko opisali to čudovito jesensko juho, ki je pripravljena v zelo hitrem času in brez posebnega truda.

Pri najboljšem sosedu sem pred dnevi kupila lep kos muškatne buče, ki je iskreno povedano še nisem kuhala, mikala pa me je že od nekdaj. In ker za pridelavo buč kmetje ne uporabljajo nobenih škropiv in gnojil, muškatne pa so po trgovinah po večini slovenskega izvora je pristala v košarici.

Najprej sem jo poizkusila kar surovo in na prvo žogo je bil okus, tekstura in konec koncev tudi barva še najbolj podobna nezreli meloni.  

Kljub ne najboljšemu prvemu vtisu, sem se odločila da jo predelam v povsod opevano bučno juho. Vzela sem generičen recept, kjer so sestavine jasne: čebula, česen, sol, poper, zelenjavna ali kokošja osnova. Za friziranje pa sem uporabila muškatni orešček, kocke kruha, bučno olje in koščke čilija.

Šlo pa je nekako takole: sesekljana čebula in česen sta se lepo prepražila na olivčku, potem pa sem dodala na kocke narezano bučo (ki sem jo prej olupila in očistila) in zalila z osnovo. Simpl.

Ko je bila buča mehka (15min) sem juho spasirala do gladkega. Priznati moram, da brez dodatkov juha ne bi bila prav nič posebnega (razen fantastične barve).

Ko pa sem dodala nekaj kapljic bučnega olja, kruhove kocke (ki jih tokrat sicer nisem popekla) in čili, je zadeva dobila novo dimenzijo.

Z možičkom sva se strinjala da bi se zraven krasno vkompinirala še pest gamberov ali pa kapesanta.

Šarf kozice na hitro - razvajanje za "male pare"

Kozice spadajo v tisto krasno gastronomsko kategorijo, kjer za par evrov prineseš iz trgovine obilo okusa. Kaj je še lepšega v času krize :)

Poleg ribe so torej mati tisti dan iz ribarnice prinesli še par pesti kuhanih kozic, tako, za vsak slučaj.

No, losos je postal, v preverjeni kombinaciji z bulgurjem, češnjevci in porom, čudovito kosilo, pri katerem bi bilo vsakršno kompliciranje z dodajanjem gamberov čisto odveč. Tako je padla odločitev, da se bosta tastara dva s kozicami posladkala zvečer, pred filmom.

Za lahko večerno sladkanje v dvoje je fotr uporabil naslednje surovine:

• Par pesti kozic (se ne spomnim več, koliko jih je bilo, recimo ene 40 - 50 dag),
• Olivca (za peko),
• Česen,
• Peteršilj,
• Čilijevo oljčno olje za marinado,
• Limeto ali limono za marinado (kamot bi stisnil čez še malo soka rdeče pomaranče... pa ga ni imel ),
• Jogurt,
• Začimbno mešanico, na kateri piše "Tadziki Dip",
• Malček toskanske, brbončice vzburjajoče marmelade iz pekočih feferonov (hvala Uco, Nika),
• sol, poper

Priprava:

Fotr je sesekljal glavico česna in šopek svežega peteršilja ter polovico obojega dodal v skledo predhodno oplaknjenim kozicam, polovico pa pustil za kasneje. Potem je vsebino sklede konkreno obrizgal s čilijevim oljem in stisnil sok dveh limet (ali ene velike limone, dejansko se ne spomnim več, glavno je da mora biti soka agrumov obilo!). Potem je še malo solil in popral, vseskupaj dobro premešal in pustil marinirat za petnajst, dvajset minut.

Če ne bi imel pri roki čilijeviga olja, bi seveda uporabil sesekljan svež ali zdrobljen suh čili, in ga dodal v marinado. Vendar se fotr pri teh pikantnih dodatkih malce špara, kadar ne kuha samo zase, ker ima, po mnenju mati Brlogarice, itak že sežgano ustno sluznico in bi lahko žerjavico jedel, pa ga nebi peklo. 

Medtem je v pol skodelice jogurta s stiskačem stisnil dva stroka česna in dodal dobre pol žličke tadzikijevega gverca, sol in poper, dobro premešal in - voilà - en, dva tri, Tadziki pomaka, kot se šika, za junaka.

Na štedilnik je postavil večjo kozico, v njej segrel olivca in nanj stresel posodo mariniranih morskih žužkonožcev. 

Kozice je med pečenjem na srednjem ognju občasno premešal. Sladkorji v limetini marinadi so se začeli po dobrih petih minutah fino karamelizirati... 

...takrat je bil pravi čas, da je fotr kozicam dodal še preostanek sesekljanega česna in peteršilja.

Vseskupaj je med mešanjem pražil še slabo minutko, potem pa serviral na ovalen krožnik, na sredino katerega je postavil skodelico tadzikijevega potunka. Za dodatno svežino je po krožniku narezal krhlje sveže paprike.

Na rob krožnika pa dodal dve žlički džema iz pekočih feferonov - fenomenalna zadeva, upam, da se dobi tudi kje v prestolnici kokoške, sicer se bo gladko treba odpravit ponjo makaronarjem čez mejo..

Da je sledilo konzumiranje si lahko predstavljate... fotr in mati sta med odobravajočim mrmranjem luščila sladke gambere, njih repke pomakala v tadziki in čilijev đem... zraven pa srkala prijeten rose.

Tako enostavno, tako poceni, pa tako zelo okusno, win -win - win!

Kuhajmo zunaj - divjačinski čili iz kotlička

Medpraznični teden je zvabil na plano mnoge privržence zunanjih ognjišč.

Tudi brlogarji smo, na gorenjskem oddihu z razširjeno družinsko zasedbo, s pridom izkoriščali toplo sončno vreme, vsak dan pridno kurili drva in oglje, da se je  kadilo in dišalo vse do otočka sredi jezera ter so ruski turisti, od dima solzavih oči, padali iz pleten in strašili labode ter race.

Ognjišče

Prvi dan je bil na vrsti fotr brlogar, ki je s sabo, poleg cvizla, prinesel še nekaj divjačine (srnice in pujsa) in sklenil vse troje uporabiti v prvodnevni zunajkuhi.

Zjutraj je meso razrezal na grižljajem ustrezne kose, ga v skledi za mariniranje dodobra obrizgal z olivnim oljem in primešal divjačinske začimbe (majaron, origano, kumina, brinove jagode, poper, timijan... ), sesekljano čebulo in česen.

Potem je počasi zakuril je ogenj in počakal, da se gorišče razgori. Ko je bil ogenj pravi in šamot na steni kamina razgret, je pristavil kotliček in v njem na vročem ognju in olivnem olju do mehkega pražil čebulo in nakockan korenček.

Čebula in korenje na olivnem olju

Potem je v kotliček postopoma dodajal vsebino divjačinske marinade in med mešanjem pražil, da se je meso obarvalo. Ko je začelo izpuščati tekočino, je malo razmaknil goreča polena, s tem zmanjšal temperaturo in pustil brbotati in mehčati. Medtem je igral pikado s soborcema, se odžejal s špricarjem, in samo občasno preverjal ogenj in vsebino. 

Po kakšni uri je meso zalil s tri deci cvička, dodal po žlico ostre in sladke mlete paprike, dve pločevinki pelatov, malo solil in popral, dal še eno poleno na žerjavico, premešal in se spet posvetil pikadu.

Na pol poti je dodal pelate in mleto papriko

Po kakih treh urah je dal v kotliček še dve na kocke narezani sveži papriki, dobre pol kile fižola (kuhanega, se razume), dolil vode do želene konsistence in dosolil po okusu,

Vseskupaj se je nad žerjavico pokuhavalo še kako uro, nakar je lačna družba izpraznila kotel do zadnje žlice.

Finiš

Litoželezec je svojo nalogo zopet opravil z odliko.