Tatarski biftek po Brlogarjevo

Kot se je dalo razbrati iz pretekle objave, je fotr na božični dan dopoldan na hitro zmešal divjačinski tatarc.

Mehak, prhek košček jelenčkovega podrebrnega fileja je bil po enodnevni oljni kopeli tako mehak, da bi ga lahko malodane namazal na kruh kar tako, brez nadaljnje obdelave. Bil je ravno prav velik, da je zadostoval za pripravo tatarca za dve osebi. Glih prav za fotra in mati torej, saj minibrlogarice (še) ne hranimo z surovim mesom :)

Fotr je torej vzel meso iz olja in ga s kuhinjsko mesarico najprej narezal na rezine, podobne kot jih je rezal prejšnji večer za carpaccio. Potem pa je vse skupaj sekljal po dolgem in po čez, ravno toliko, da so bili koščki primerno majhni.

Meso je dal v skledico in dodal polovičko majhne čebulice, sesekljane kar se da na drobno. Potem je vzel dva inčunova fileja, manjšo kislo kumarico, žlico kaper iz slanice, ter jih zrezal na majhne koščke.

Koščke kaper, kumarice in slanikov je skupaj z dvema strokoma česna pretlačil skozi stiskač za česen v posodo k mesu.

Dodal je še žličko dijonske (!) gorčice ter začinil s soljo, poprom in mletim čilijem. Drugih začimb namenoma ni dodal, saj je hotel, da tatarc obdrži pristen, svež okus po mesu.

V skledico je dolil še cca dve žlici oljčnega olja, pol žlice viskija, dobro premešal, poskusil, dodal popra in soli po okusu ter še špric, dva olivca za idealno konstitucijo.

Tatarc je še enkrat premešal, oblikoval v kepo, pokril s folijo in dal v hladilnik za nekaj ur, da se okusi povežejo in poenotijo.

Za večerjo sta z Brlogarico predla od ugodja, ko sta ga na debelo mazala na vroč popečen kruh z maslom. Poleg sta si postregla še malo rukoline solate in glaž vina.

Če vprašate zgoraj omenjena, si tale zasluži nagrado za tatarski biftek leta 2012!

Do naslednjič;

Brlogar