Srnjakov pozdrav začetku gobje sezone...

Tale zgodba se je začela 1.5.2011 navsezgodaj zjutraj, ko je, na čisto prvo jutro sezone, boginja Diana atu brlogarju blagohotno naklonila prvi letošnji plen, srnjačka lanščaka.  Ta je zadet za plečko obležal v travi in v brlogarju zbudil tisto trpkočutečo mešanico občutkov, ki jih pozna samo jager.

Ta teden sva ga z brlogarico končno sklenila uvrstiti na jedilnik, spodnje fotografije pa razkrivajo zelo uspešen poskus asimilacije sočnega mesovja s prvimi letošnjimi jurčki in lisičkami.

Postopek:

Najprej je bila na vrsti mati brlogarica. Zjutraj je otajanemu kosu hrbta odstranila obe "ribici" , ju narezala na primerno debele medaljone in jih dala v paco iz olivnega olja, narezane čebule, par brinovih jagod, timijana, dveh lovorjevih listov in popra. Kasneje, ko sva meso poskusila, se je marinada izkazala za čisti zadetek v polno.

Kostnega dela hrbtišča ni zavrgla, saj ga je ata brlogar popoldan uporabil za kuho osnove, katero je imel na sumu, da bi znala izdatno izboljšati gobjo prilogo. V ta namen je presekal hrbtišče na dva loncu primerna kosa, dolil hladne vode in povsem po občutku vrgel v pisker še tri rdeče korenčke, pol belega korena, ki se je začel gubati na dnu hladilnega predala, par vejic peteršilja, dva lovorjeva lista in polovico čebule... 

Mimobežen pogled na hladilnik razkriva še eno dobroto v pripravi: 6 litrčkov zelenih orehov namočenih v žganje s sladkorjem....  

Potem se je začela priprava omake, brlogar je sklenil čebuli med praženjem dodati še nekaj kockic domače slanine, ki jo je zagledal med brskanjem po hladilniku.

Rezultat je bil dišeč.

Medtem se je divjačinska osnova po kaki uri brbotanja skuhala in brlogar je sklenil, da bo z vilico postrgal meso, ki se je držalo hrbtišča. 

 Meso je zelo  na fino sesekljal, in ga dodal čebuli v globoko ponev. Potem je dodal še gobe, razpalil ogenj na ful, solil, popral, dodal dva lovorjeva lista in začinil še z malo timijana. Pražil, občasno pomešal in pridno zalival z osnovo.

Da ne bi šlo res nič v nič, je z vilico speštal troje v osnovi razkuhanih korenčkov in jih dodal gobam. Prav tako je v ponev stisnil še 8 strokov česna... česna ni nikdar preveč :)

Zadeva je zaradi škrobnatega korenja dobivala fino konsistenco in barvo

Grande finale

Kočno je prišlo na vrsto glavno. Na drugi ponvi je segrel olivca in na segretega polagal medaljone direktno iz marinade. Solil in popral je šele na ponvi. 

V fotofinišu so bile na štedilniku  sočasno v akciji kar tri posode: v tretji so se namreč v slanem kropu kopali krompirjevi svaljki. 

Mesovje je po kakih treh - štirih minutah obrnil, ga solil in popral še po drugi strani. Dobivalo je čudovito barvo. 

Tudi na drugi strani je čas pečenja omejil na zgolj par minutk, tako so medaljončki ostali mehki in sočni.

(!!) Bog obvaruj nesrečnika, ki bi zavrgel rjavo maščobno sokovje, katero se po pečenju nabere v ponvi pod medaljončki, kajti prav v njem je nacejeno največ okusa. Brlogarjev fotr je zategadelj koncentrat vmešal med gobice, tik pred serviranjem.

Večerja je bila pripravljena, medaljoni so bili ravno prav pečeni, gobam pa se je tudi poznalo, da je v njih poniknila vsa divjačinska juha.

Piko na i in rdečico kozarcem je dal čisto spodoben makedonski refošk.

Finiš: 

Dobra jedca sta poskrbela, da ni bilo ostankov.