Tisti dve ribici sta v marinadi čakali do večera, ko se ju je brez milosti lotila roka robatega fotra Brlogarja.
Odločil se je namreč za svoj prvi poskus priprave tatarca iz divjačine.
Da bi na koncu rezultat ne bila pašteta, je pustil multipraktik lepo počivati v kotu, sam pa poprijel za mesarico. In začel sekljati.
Ko je šel, caka caka, semtertja, je meso obrnil, in šel ponovno čez...
Potem dal meso v skledico, in začel brskati po predalu, iščoč tisti trideset let star perfekten recept za tatarski biftek, v omikani ženski pisavi s svinčnikom napisan na porumenel list papirja. Ni ga našel.
Zato je poskusil po svoje in vmešaval, bolj po trenutnem navdihu, kot po spominu. Brizg viskija, najbolj kvalitetno oljčno olje, ki se je hranilo v špajzi, žlička dijonske gorčice, majaron, sol, poper... premešal... dal malo na jezik, probal... še popra in soli in še malo olja za svilnato konsistenco in izrazit okus.
Pobrskal je po hladilniku in žalostno ugotovil, da je kozarček inčunov prazen ter da je zmanjkalo kaper.
Zato je v tatarca stisnil le dva stroka česna in naribal majhno kislo kumarico. Dobro premešal, spet poskusil in še popral. Potem pa postavil v hladilnik za kako uro.
Ko je tatarca postregel na krožnik, so se mu tam pridružile rezine domače divjačinske salame.
Pomazala sva ga na vroči česnovi bagetki z maslom.
Improviziran, a izpadel je zvezda martinovega vikenda!
