Kunec za dvakrat: "Brlogar style rabbit stew"

V nedeljo zvečer je Fotr ugotovil, da bo moral narediti prostor v zamrzovalni omari, če hoče vanjo vtakniti vse jelenovo drobovje, ki so ga prinesli z dolenjskega vikenda. Glede na to, da je bil v ponedeljek in torek vrtični uvajalec minibrlogarice (naporna reč) in doma dežurni kuhar, je ven vzel celega hotenjskega kunca, ki ga je dofotral, odrl in poklonil brlogaričin stric s Hotedršice. Fejst dec, tale Cazi, ni kej.

Kunec se je počasi tajal v kuhinjskem koritu in je bil naslednje dopoldne pripravljen za razkosanje. 

Izbral je približno polovico kunca v obliki kosov primernih za improviziran ragu, rebra in porebrje, prednjo tačko, kračko in manjše dele hrbta. Kose je solil in v dveh rundah opekel na olivnem olju. V izogib špric-špric štedilniški svinjariji je posodo med peko pokril z mrežico.

Med tem, ko se je meso pražilo, je hitro in spretno skockal rdečo čebulo...

 ...nakolobaril manjši por in oboje dal pražit na oljčno olje v visokotlačno posodo.

Pripravil je še drugo zelenjavo z domačega vrta: Olupil in na velike kose narezal štiri srednjevelike krompirje, opral deset češnjevih paradižnikov, na večje kose narezal zeleno papriko in manjši jajčevec, narezal manjši rumen korenček, opral pest strokov mladega fižola, sesekljal štiri stroke česna in šopek peteršilja.

Opečene kose kunca in vso zelenjavo je dodal v ekonom lonec, premešal ter navrgel še nekaj vejic timijana in majarona.

Dodal je še kozarček domače paradižnikove mezge, potresel z žlico rdeče paprike, dolil vode, solil in popral.

Potem je zatesnil ekonoma, počakal, da se varnostni ventil dvigne na drugo črtico in zmanjšal ogenj, da je ohrani delovno temperaturo.

Po dobrih petnajstih (ja 15!) minutah je ugasnil štedilnik, in počakal, da pritisk popusti. Kar je trajalo ravnoprav časa, da sta z minibrlogarico pred kosilom, po navodilih šefice Brlogarice, skočila še po perilo v sušilnico.

Potem sta odprla zatesnjen pokrov in si postregla omamno dišeče, super okusno kosilo.

Preostali, konkretnejši kosi zajčka so se med tem že marinirali v obilici zelišč... o tem pa več jutri :)

Počitniška rižota z lignji

Prejšnji teden smo Brlogarji izkoriščali zadnje poletne dneve na slovenski obali. Med dopustom Brlogarji pogosto improviziramo preproste, hitro pripravljene jedi, prilagojene omejenim surovinam, ki jih premore počitniška shramba in lokalna ribarnica (razen takrat, ko smodimo čevape v atriju).

Za dozo ogljikovih hidratov po napornem dopoldnevu kolesarjenja, je fotr nahitro scopral tole zelo enostavno rižoto z mehkužci.

Na oljčnem olju je popražil sesekljano čebulo in dodal predhodno očiščene, na kolobarje narezane lignje. Lignji so se ob občasnem mešanju cmarili približno pet minut.

Med lignje je vmešal pet sesekljanih strokov česna in dve skodelici riža in še malo popražil.

 Ko so zrnca malce posteklenela in česen razdišal, je dodal dve manjši, na kolobarje narezani papriki in kak ducat razpolovljenih češnjevih paradižnikov. Vse skupaj je ponovno premešal, solil, popral, zalil z vodo, ponev pokril in pustil da se kuha dobrih deset minut, da se je riž skuhal do mehkega.

Ker v počitniškem hladilniku ni bilo parmezana, niti masla, je v rižoto vmešal dve žlici kisle smetane, odstavil posodo in pustil počivati še deset minut.

Kljub manjku ribje osnove, masla, parmezana in peteršilja, je lačna brlogarjeva trojka izvedbo pohvalila.

Po kosilu je sedel popoldanski predplažni počitek ob knjigi, pijači in čokoladni napolitanki.

Trojček: Puranji zavitki, toskanske testenine, polnjeni šampinjoni

Pričujoč obed so pri Brlogarjevih scoprali pred približno dvema tednoma, ko so gostili teto Vezalko in strica Ucota...

Začel je fotr Brlogar, olupil kaka dva ducata glavic mlade šalotke in glavico krasnega istrskega česna, nabavljenega na Prazniku vina in česna v Novi Vasi nad Dragonjo.

Eno tretjino večera sva namenila šampinjonom, polnjenim z gorgonzolo, fina enostavna jed, ki vedno zažge.

Gobe je Brlogar splaknil pod vodo, jim odstranil bete in jih sesekljal.

V ponvi je segrel olivca in na njem porumenel malo sesekljane šalotke in jo malce solil. Dodal je še bete, zdrobljeno gorgonzolo in pest svežega, sesekljanega peteršilja ter stisnil v ponev še tri stroke česna.

Maso je pražil približno deset minut, potem pa z njo nadeval klobučke šampinjonov, ter jih polagal na pekač. 

V pečici so se pekli dobre pol ure pri približno 180 stopinjah.

Potem se je lotil priprave omake iz suhih jurčkov, ki jih je pred tem pol ure namakal v mlačni vodi. Namočene gobe je ocedil in drobno narezal ter jih pražil s šalotki in česnu, zalil z vodo od namakanja, malo solil, popral. Ko je tekočina povrela, je zalil z decilitrom vina in na blagem ognju zgostil.

Vmes je brlogarica puranja prsa narezala na primerne kose, jih malo solila in zavila v tenko rezane rezine pršuta.

Zvitke je polagala na veliko ponev in jih popekla z vseh strani.

Tretji del krožnika je bil rezerviran za testenine s svežim paradižnikom, baziliko in pinjolami. Prvovrstno italijansko pašto sta nama gosta prinesla s potepanja po Toskani.

Fotr je v ponvi, popražil preostanek šalotke in česna, dodal narezan paradižnik in prgišče pinjol ter začinil s soljo in poprom.

Toskanske rezance je skuhal v slanem kropu.

Ko so bile testenine skuhane, jih je ocedil in dodal v ponev k paradižniku in pinjolam. Vmešal je še sveže sesekljano baziliko in malo  grobo naribanega parmezana.

S tem so bile pripravljene vse tri jedi in jurčkova omaka. Mati jih je tako zložila na krožnike polnjene klobučke, malo testenin in puranje rolice s pršutom, katerim je dodala še omako iz suhih jurčkov. Malo sveže rukole z vrta je krožnilk dodatno osvežilo in ozelenilo.

Po večerji nas je brlogarica pocrkljala s čudovito kremastim čokoladnim moussom.

Ob poobednem kozarcu vina, pa se moški del omizja ni mogel upreti še rezini mehkega, korziškega ovčjega sira.

Konkretno  :)

Čevapčiči in bulgur a'la Monte Roso

Brlogarjev trio del svojega dopusta preživlja v krasni družbi in sproščenem ambientu haciende Tomm A Zich, ki je umeščena malo za mejo, na nasprotno stran spornega zaliva, s pogledom na Piran in portoroški del obale domovine.
Tudi letos smo prišli sem otovorjeni predvsem z živili in vinom... ker smo v družbi nam podobnih, torej venomer malce žejnih ljubiteljev dobre hrane, ki konkreten del dneva namenijo debati o naslednjem obroku.
Prvi dan smo se tako za kosilo preborili čez krasno pljučno na žaru, danes pa so bili uničenju namenjeni čevapčiči, za katere je maso zmešal mojster mesar iz fužinskega mečkatorja na Brodarju.

Ker smo morali najprej nahraniti najbolj lačno med nami, minibrlogarico, se je fotr za začetek loti priprave bučkine omake (Letos so bučke osrednja tema počitniških kulinaričnih eksperimentov, saj smo jih pripeljali cirka pol tone, in jih vkomponiramo skoraj v vsak obrok).

Fotr je nalupil nekaj manjših čebulic (potrganih predčasno, ker so na brlogarjevem vrtu kljubovale debelitvi).

Čebulice je na drobno narezal, in jih dal pražit na olivno olje, v posodo na vročega končarja, postavljenega na delovni pult zunanje kuhinje.

Potem sesekljal še šest strokov kitajskega česna, olupil konkretno veliko bučko, ji odstranil semena, narezal na primerne kose in jo na lesenem ribežnu naribal na fine tanke rezine.

Sesekljan česen je dodal čebuli, in ko je zadišal dodal še bučko. Malo je solil in popral in pobrizgal z olivcem. Dodal je še malo sesekljanega peteršilja, origana in timijana, premešal in  počasi tenstal.

Nekaj minut pred koncem je stresel v lonec še vsebino lončka kisle smetane in dobro premešal.

Mati je med tem skuhala bulgur, narezala papriko in paradižnik, malo čebule, sesekljala štiri stroke česna in malo začimb ter vseskupaj premešala. Solila je in poprala, dodala malo olivnega olja in vmešala še brlogarjevo omako iz bučk. 

Žarmojster s partizanskim imenom Dane (tako ga je poimenovala minibrlogarica) je med tem zahajcal žar in na njem z veliko mero občutka spekel čevape do popolnosti.

Lačna družba je namenila komplimente glavnima akterjema, Brlogarici in žarmojstru Danetu.

Med jedjo je stekla debata o tem, kaj dobrega se bo znašlo na mizi jutrišnji dan.

Malce po mehiško... Kao

Kaj zares jedo Mehikanci lahko z gotovostjo trdijo le tisti, ki so to deželo obiskali (escamoles wtf?), večinsko podalpsko prebivalstvo pa dojema mehiško hrano, kakor mu jo pač slikajo tod precej številčne mehiške restavracije.  Vendar pa slehernik, četudi ni nikoli prestopil vrat Joe Penasa ali unovčil študentskega bona v Imperiu, večinoma poveže mehiško hrano s pikantnimi salsami in zvitki tortilj.
Tudi Fotr Brlogar ob občasnih postankih v dotičnih restavracijah najpogosteje naroči burrito, tacos, quesilladas, tostadas ali katero drugo hišno inačico tortiljnih zvitkov, obilno prelitih s pikantno salso in obloženih z mehiškim fižolom.

Osnovna ideja tovrstne kulinarike v smislu - uporabi kar imaš pri roki, če je le relativno sveže, vsebuje papriko, koruzo, fižol in meso, in naj bo vroče! - je v resnici zelo blizu temeljnim principom brlogarjeve improkuharije. Zato se vsaketoliko zgodi, da si šefica in šef brlogar nadeneta sombrerosa iz mehiške slame, minibrlogarico oblečeta v pisan pončo, v grla steklenic corone vtakneta rezini limete, zarolata posnetek Antonia Aguilar-ja in se spravita kuhat. Po mehiško. Kao.

Oni dan je mati začela, že pred brlogarjevim odhodom iz službe, s pripravo tortilj in še dveh krasnih prilog, ob katerih bi se nasmehnil tudi pristni Mehikanec.

Testo za tortilje je zmešala iz - kdo bi si mislil - moke (namesto koruzne je uporabila polnozrnato), vode, soli in olivnega olja. Testo ne sme biti presuho in mora v foliji počivati par ur. Pred peko ga je mati razdelila na za klementino velike kroglice in jih razvaljala v tortilje.

Pekla jih je na teflonski ponvi, podobno kot palačinke, le brez dodajanja maščobe.

Za prvo prilogo je na praženi šalotki tenstala predkuhan rdeč fižol, dodala pelate, mleto rdečo papriko, čili, začinila s kumino, malce rjavega sladkorja, sol in poper.

Druga priloga je postal klasičen, svež, domač Guacamole iz drobnosesekljane čebule, mesa enega avokada, drobnonakockanega paradižnika, limetinega soka, šprica  tabaska, soli in popra.

Glavnega, mesnega dela nadeva se je lotil fotr. V ta namen je nadrobno sesekljal mlado čebulo, jo malo popražil in dodal mleto goveje meso. Solil in popral ter mešal, da je tekočina izparela. Nato je dodal kocke svežega paradižnika, narezano svežo papriko, malo mlete rdeče paprike in koruzo. Fižola v ta nadev ni dodajal, saj ga je mati že pripravila posebej.

Najboljši del mehiške tortilje se zgodi, kakopak, za mizo, kjer si vsak posameznik nadeva svojo tortiljo s poljubnim razmerjem razpoložljivih fil, in mu doda pikantno noto po okusu.

Tortilje sva poplaknila s finim portugalskim vinom.

Brlogarjeva jajčka

V nedeljo dopoldan jo je fotr mahnil v gmajno... direkt iz Fužin proti bližnjemu hribovju na jugovzhodu Ljubljane. Gobarski izplen ni bil nevem kako velik, a zategadelj vrhunske kvalitete in čisto vreden tistega grintavega prisesanega klopa.

Nekaj fotk s pohoda: Jurček1, Jurček2, Lisičke

Del nabranih goznih sadežev je brlogarica uporabila v krasni variaciji bulgurja z gobami in rostbifom (ki še čaka na objavo), del pa smo uporabili za današnje enostavno hitro pripravljeno kosilo.

Sestavine:

- Dva srednje velika (oba na zgornjih fotkah), čvrsta zdrava jurčka,

- 5 jajc

- 4 rezine pršuta

- 1 večja mlada čebula

- svež timijan

- Oljčno olje

- sol, poper

Priprava:

Mati brlogarica je sesekljala mlado čebulo ter jurčka narezala na debelejše rezine. 

Našnitana jurčka

Čebulo je popražila na oljčnem olju, rezine jurčkov pa malce solila in jih na hitro popekla na žaru.

Praženje čebule

Čebuli je dodala narezan pršut in sesekljan timijan, malce popražila in dodala razžvrkljana jajca ter malo poprala.

Pršut

Jajca je postregla na krožnik, nanje položila popečene jurčkove rezine in priložila rezino domačega polnozrnatega kruha, ki ga je spekel fotr.

mmmmmmmm..... 

Poleg sva imela še paradižnikovo solato z baziliko.

'br tek :)