ponedeljek, 13. februar 2012

Kotlet iz ponve za dva

Prasca brlogarji doma ne pripravljajo prav pogosto (razen divjega sevede). Pa ne, da bi bili tiste kvazifine sorte, ki viha nos nad kraljem živali, sploh ne..  To je zgolj zato, ker jih ob vikendih, katere pogosto preživljajo na dalenjskem, tamkajšnja rodbina rada razvaja s tako sočno pečenko, s tako finimi krvavicami, s tako popolno prekajeno šunko... da so zadoščene malodane vse naše svinjske želje in potrebe.
A vendar nas vsako leto pred božičem, ob drugem največjem dolenjskem prazniku (prvo mesto zaseda trgatev, kakopak), dodobra založijo tudi s kolinami, da jih komaj spravimo v naš zmrzovalnik blokovskih kapacitet.

Oni dan sta, kot ponavadi ob redkih vikendih doma, fotr in mati, že ob fruštku, na ves glas tuhtala, kaj bi se dalo vreči na šporhet za južino, brez tega, da bi bilo v tem mrazu treba skakat še v trgovino pod blok. Brlogarca je preverila zalogo zamrznjenega mesovja, izvlekla ven konkretno debelo zarebrnico in jo, zapakirano v vrečko, potopila v hladno vodo.

Ko se je odtajala, jo je brlogal z obeh strani solil, popral in začinil z materino dušico, nato pa položil na malce vroče maščobe (maslo)  v veliko ponev s kovinskim ročajem.


Kotlet je dobro zapekel z vseh stani, nato pa ga je na kratko odstavil iz ponve, samo toliko, da je v maščobi, ki se je nabrala, hitro premešal pet nakockanih krompirjevin nekaj kolobarjev korenčka. Potem je na sredini naredil prostor in kotlet položil nazaj, Krompir je solil, pobrizgnil z oljčnim oljem, dodal nekaj strokov česna (neolupljenih, samo potlačenih) in malce začinil z mešanico začimb s Provanse.


Zatem je ponev vtaknil v pečico, ogreto na 180 stopinj, za slabe pol ure.

Pred glavno jedjo sta mini in mati brlogarica prehvalili kremno porovo juho, ki jo je fotr nahitro skuhal dopoldan. Skrivnost? Puter, česen, nariban krompir in koper.


Potem pa je zadišalo po pečenki.


Krompir je bil čudovit, kotlet pa slab, tako ali tako, skoraj ne more biti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar