Za glavno jed sta mati in fotr izbrala divjačino, saj sta imela na zalogi krasen kos mesa enoletnega damjaka.
Ta se je tri dni v hladilniku pacal v olju s česnom...
in zelišči domačega vrta, ki smo jih tiste dni ravno pospravili pred mrazom in dali sušit.
Za prilogo je mati skuhala kostanj...
...in kuhanega pretlačila skozi stiskalec za česen (sploh ni treba lupit!).
V testo za svaljke je dodala še en večji (raz)kuhan krompir, timijan, sol...
V malce vode pa je pokuhala višnje (ki smo jih dali zamrznit poleti).
Za pripravo omake je fotr v ponvi raztopil orenk žlico masla in na njem upenil žlico sladkorja. Potem je dodal še žlico moke in mešal. Preden se je začelo žgat, je dodal pire iz pretlačenih višenj, vodo v kateri so se kuhale in zalil s cca 1,5 decili rdečega vina (glavna jed je bila v znamenju čilenskega Cabarnet Sauvignona). V ponev je dodal še celo cimetovo in naribano pomarančno lupino.
Dodal je še ščepec soli par obratov popra in malo ostružkov suhega čilija, takisto iz mlinčka. Omako je med pogostim mešanjem pokuhaval do primerne gostote. Da nebi bila pregosta je med mešanjem po občutku dodajal vino.
Tik pred zdajci je vzel stejke iz oljčno začimbne kvaše, jih otrl v papirnato brisačo, solil in popral.
Popekel jih je v veliki ponvi in jih pred serviranjem odstavil počivat za par minut.
Servirala sta jih poleg kuhanih in popečenih kostanjevih svaljkov in dodala dobro mero krasne višnjeve omake.
Za posladek smo uživali ob fantastični brlogaričini panakoti, katero je prelila s kakijevim pirejem in posula z mandljevimi lističi.
Dober tek do naslednjič;
Fotr
Ni komentarjev:
Objavite komentar