sreda, 8. april 2015

Cioppino - italijansko-kalifornijski brodet

Bohdej čitalci!

Takšnole "fruti di mare" obaro so menda zakuhali čezlužni italijanski priseljenci v San Franciscu, izvorno pa, kakopak, originira pri naših zahodnih sosedih, kjer njeno ime izvira iz besede "sekati". To naj bi ponazarjalo pripravo enostavne jedi iz nakosanih ostankov neprodanega dnevnega ulova vaških ribičev.

Američani svojega "originalnega" čopinjota menda ne skuhajo brez mesa tam čez jako popularnih rakovic, v glavnem pa naj bi tale obara vsebovala vse štiri družine najpogosteje konzumiranega morskega življa: ribe, rake, školjke in glavonožce.

Ker pa se je treba pri dobri kuhi znajti predvsem z lokalno dobavljivimi, svežimi surovinami, je Brlogarjeva verzija izpadla takole:

Surovine:

- dva fileja trske
- dve pesti surovih repov jadranskih gamberov
- mrežica dondol
- dve pesti micenih hobotnic
- čebula
- česen
- belo vino (pitna mešanca malvazije in še nečesa iz vinotoča)
- paradižnikova mezga
- limona
- peteršilj
- oljčno olje
- Sol, poper, sušen origano in bazilika, lovorjev list, kajenski poper




Priprava:

Začelo se je, kako nenavadno, s praženjem rahlo posoljene čebule na zmernem ognju. Ko je ta porumenela, je fotr dodal 5 strokov na drobno sesekljanega česna in mešal minuto.


Ko je česen zadišal, ga je pogasil s tremi decilitri belega vina. Saj ne rabim ponavljati, da pri kuhi nikoli ne uporabljaš nečesa, kar ti ne gre z užitkom po grlu :)


Malce je pojačal ogenj, da je vino zavrelo, nato pa dodal kozarec paradižnikove mezge (mislim, da je pisalo 750 ml), lovorjev list, moški ščep origana ter bazilike in ščepec kajenskega popra. Dolil je še kozarec vode, vse skupaj dobro premešal, zmanjšal ogenj in pustil brbotati dobre pol ure, da je omaka razvila okus.


Ta čas je izkoristil, da je nakosal ribje fileje in izluščil vse repke gamberov. Pazi to, vse ribje sestavine se v jed dodajo šele proti koncu kuhanja. Tako so v dehtečo omako en za drugim romali vsi morski sadeži. Najprej mini hobotnice, pa gamberi, riba in naposled školjke. In, naposled, še zadnji sestavini: dve centimetrski rezini limone in velika pest sveže sesekljanega peteršilja.



Takrat je fotr posodo pokril in počakal dobrih pet minut, da se vse školjke odpro. Pred postrežbo je jed poskusil, po okusu dosolil in popral.



Če se boste sami lotili priprave, vam bo morda koristil podatek, da se ob Cioppinu menda najbolje poda ržen kruh.


Ker pa ga ni bilo na zalogi, se je fotr zadovoljil le s kozarcem belega. Saj sem že zapisal, da je bilo lepo pitno, ane.


Dober tek do naslednjič;

P.S,; Ker se fotr v naslednjih dneh odpravlja jadrat, si morda lahko spet obetate kak zapis o ladijski kuhariji ;)