Poletna kosila ali kako brlogarji postanejo vegetarijanci

Srečen tisti, ki mu domačih pet pedi črne grude za hišo obrodi sadove.

Blokovci smo pač obsojeni na babice in prababice in njihovo velikodušno spomladansko flancanje solate pa paradižnika in tanizkega fižola , ter vseh vrst aromatičnih zelišč. Babice si s tem kupijo kakšen dodaten obisk, mi pa tudi pridemo še raje, da z vasi v mesto odpeljemo polne gajbice domačih dobrot, ki smo jih po vodenem nizozemskem paradižniku janarja, veseli kot mane z neba.

No in nekje julija se pripeti, da tako hodeči, kot še ne hodeči člani brloga ne zavijajo prav pogosto k najboljšemu sosedu (ostane več časa za kavo pri najboljši sosedi :) ) razen po pripomočke, brez katerih bi tudi cesar težko šel peš, tja kamor pač gre peš :) Mati takrat lovi inspiracijo in čara najbolj preprosta, ampak tudi okusna vegetarijanska kosila.

Na jedilniku se tako znajde:

Rižota s paradižnikom, papriko in sladkim mladim grahom:

Omlete z čebulo paradižnikom in parmezanom:

Žepki iz listnatega testa, polnjeni s paradižnikom, feto in nepogrešljivo baziliko:

Ričota (namesto riža uporabimo ješprenj, če še niste poskusili je vredno)z bučkami in puranom(no ta ni preveč vegi :P ):

Pečen krompirček z mariniranimi jajčevci in bučkami:

Bučke v omaki s pire krompirjem

(slike ni, ker smo prehitro pojedli )

...pa raznovrstne solate, ki v praviloma vročih dneh ne smejo manjkati prav na nobeni mizi...

Receptov za slikane jedi ni, slike so za inspiracijo, kajti poletno vodilo naše kuhinje je improvizacija in še enkrat improvizacija. Lupi, mešaj, sekljaj, praži, posoli....Voila, tvoja custom made poletna jed je pripravljena. Pa ne pozabite na čudovita zelišča in začimbe, ki so v tem letnem času nekaj na kar se ne splača pozabiti.

Trojna doza - sardoni, brancina in pišče na palčki

Ekola brlogoljubi čitalec, tole je še ena nabirka fotk iz letošnjega dopustovanja, ki prikazuje troje nahitro pripravljenih, simpl in okusnih kosil, ki smo jih lahkotno prebavljali med popoldanskim senčnim dremežem pred poznimi obiski plaže.

1. Sardoni
Poznate razliko med sardoni, sardelami in sardinami? Nič hudega. Jaz tudi ne. Vem, da se sardonom po nobel reče tudi inčuni oz. slaniki, so malo manjši od sardel in njih filejčke v olju se da kupiti v tistih lušnih majnih glažkih in se oh-in-sploh super počutijo na picah, v paštah, kakem namazu ali pa samo na rezini kruha.

Tile sardončki s fotke so sklenili zaključiti svoje poslanstvo na morda malce manj prefinjen, ampak po moje najokusnejši način - enostavno zmarinirani in pečeni na olju.

Postopek:
Za dvoje lačnih želodcev je brlogarjev ata v ribanici nabavil cca pol kilce sardonov. Marsikje boste nemara prebrali navodilo, ki pri čiščenju svetuje odtrgati glavo in hkrati potegniti iz ribjega životca še drobovino.
Brlogar se je tega lotil po svoje in je z običajnim rezom pri trebuhu ribice očistil zgolj drobovja ter jih odzunaj oluskal. Ker je robat mož jih namreč hrusta cele, z glavo vred, tako kot girice.

Marina da

Dobro uro pred kosilom je očiščene ribice v primerni posodi prelil z olivnim oljem, sokom limone, potresel s peteršiljem, vrgel not še par strtih strokov česna, posolil in vse skupaj premešal.  Potem se je ofrišal s hladnim špricerjem s cvičkom.

Cirka petnajst minut pred kosilom je dobro zahajcal ponev, jo pobrizgal z oljčnim oljem in na njo lično zložil ribice, ki so na vročem olju zacvrčale svoj epitaf.

Cvrčanje inčunov je preglasilo škržate

Ko so bile na eni strani dobro prepečene jih je obrnil in jih zapekel še po drugi strani, preden jih je zložil na krožnika. Pojedla sva jih ob svežem kruhu in špricerju.
To je to - kosilo z najvišjim možnim koeficientom cena / okusnost.

2. Brancina

Še bolj enostavno (ker je bilo treba očistiti samo dve ribi) in malo bolj fensi je bilo kosilo naslednji dan, ko sta se v ribarnici v našo mrežo ujela dva lušna sveža piranska brancina.

Pir(m)anski brancin

Brlogar je ribici očistil in nasolil, naoljil, ter vsaki v trebuh vtaknil strok česna, vejico peteršilja in rezino limone.

Ribici je spekel na oljčnem olju.

Ribe ne smrdijo

Na krožniku se je pečeni ribici pridružila še krompirjeva solata a'la brlogarica.

Brancinov nasmeh

Zaključila sva, da Fondatovi  dejansko obvladajo svoj posel, saj je brlogar očistil ribji skeletek do ličnic...
Le tako naprej!

Luknja v licu

3. Piščančja nabudalca

Tretji dan je brlogarica ustvarila piščančje ražnjičke na rožmarinovih vejicah, na katere je zaporedoma nabadala osoljene in naoljene koščke piščanjega  mesa ter čebule. Če bi imela pri roki kakšno papriko, bi se gotovo znašla poleg.

Sožitje

Ražnjiči so se lepo rumenorjavo zapekli v ponvi skupaj z malce predkuhanimi rezinami krompirja, ki smo jih posolili, pobrizgali z olivcem, in potresli z rožmarinom, da so ujeli ritem in aromo perutninskih sopotnikov.

Po grško...

Brlogarica je svoje remek delo dopolnila s čudovito osvežilnim Tzatzikijem iz naribanih kumar, jogurta in kisle smetane. Jummmy...

Dober tek do naslednjič.

Iz arhiva: Voki-toki picek s hrustljavo zelenjavo za telebane

S tistega izleta na obalo nam je ostalo nekaj lepih svežih špargljev. Z brlogarico sva se namenila uničiti jih ASAP, dokler so bili še čili, mladi, čvrsti in trdi (take imajo Mati brlogarica najrajši). Tako sva jih že kojci na dan povratka uvrstila na lahko hrustljavo povratno večerjo.

Ker je minilo že nekaj časa odkar sva zadnjič cmarila v voku (tistem tapravem tatežkem železnem, ne oni vokponvi, ki je često na brlogarjevem ognju), sva se odločila špargljem prirediti vroči randi  s piščetom in nekaj pridružene zelenjave, ki je bila takrat pri roki.

Štiri stvari, ki so pri voku res kul: 1. Kuhanje v voku je SIMPL, 2. Čas priprave je extrakratek,  3. Hrana zaradi hitre priprave zadrži večino zdravjukoristne vsebine 4. Umaže se samo ena posoda, pa še to je čist uizi spucat.

Seveda se tudi v ponvi skuha čisto primerljivo slastna jed, ampak visoka vročina razpaljenega voka vseeno doda nahitro popraženim sestavinam dodatno okusnohrustljavo noto. Res pa je, da je zadeva potrebuje nemalo ognja, da se razgreje na tisto pravo delovno temperaturo, brlogarji smo si prav zategadelj omislili plinski štedilnik z dodatnim trojnim vok gorilcem na sredini.

POSTOPEK:

Brlogarjev ata je iz hladilnika vzel piščetov prsni del in ga našnital na trakce, tako kot to delajo tapravi poševnooki mojstri. Da bi jed dobila še bolj pristen vzhodnoazijski pridih, je meso za kratek čas vdal v marinado iz cca dveh žlic sojine omake, kateri je dodal še pol žličke rdeče paprike ter malček čilija in timijana.

Narezana piščetovina (iz fileja)

Nato je narezal beluše in našnital še po eno rdečo papriko, bučko, korenček in čebulo.

Nevarnost hipervitaminoze

Konec priprav, akcija.... Vok je med tem ogrel na tavelikem ognju in ga malo naoljili, po občutku... fajn je če potem olje razmažeš po celi posodi, da se ne prijemlje in da imaš celotno delovno površino lepo pripravljeno, vročo in mastno (takšno ima brlogar najrajši).
Pri kuhanju v voku je sicer najbolj priporočljivo uporabljati olja in maščobe, ki ostanejo stabilne na visokih temperaturah... bojda je posebej primerno kokosovo maslo. A ker ga Brlogar tedaj ni imel pri roki, je uporabi kar navadno rastlinsko olje.

Naoljeni litoželezec

Na vroči maščobi so najprej zacvrčali koščki mariniranega piščančjega mesa, ki jih je tik pred tem osolil.
Ker je pridno mešal, je bilo meso en dva tri lepo popraženo z vseh strani. Nato je dodal narezano čebulo in še malo pomešal.

Onions joined the party

Dodal je še preostalo zelenjavo (razen špargljevih vršičkov, ki pridejo noter čisto na koncu), posolil, malce popral ter pražil še nekaj minut.

Samo še vršaki pa smo redy to go

Po kakih trehinpol minutah je dodal še vršičke, pražil še minuto in voila... to je to.

Enostavno, hitro, krasno, pisano, hrustljavo, zdravo... tako kot imamo najraje

improBurger a-la Fiesa

Večina vas, ki ste se že vozili po glavni primorski cesti proti mestu vrtnic veste, da je še kakimi tremi sezonami na belvederju deloval hilburger, THE postojanka za lačno, v/iz Portoroža romajočo mladino, bajkerje... ter vse ostale hilburgerske užitkarje.

Brlogarjeva sta bila jako razočarana, ko sta nekega dne pred kakima dvema sezonama , vsa lačna, najboljšega burgerja željna, brzela v nadizolski klanec, da bi se nakoncu z obupom v očeh ustavila pred prazno, zapuščeno barako... kjer ni bilo nič več finega domačega duha po pleskavicah in prevečpraženem krompirčku, ne sluha zadovoljnega mljaskanja in goltanja... ne pogleda na mastne majice in udrte oči skrokanih odganjalcev mačka...
Slava hilburgerju, še vedno upamo na ponovno oživitev. Do takrat pa se je, v dneh ko burger zapaše, treba znajti po svoje...

Danes sta tako lačna brlogara sklenila  napraviti svojo improvizacijo pečene pl(j)eskavice v bombetki. (Mini brlogarica je imela na jedilniku fino želenjavno enolončnico, a sva ji obljubila, da bo goveji burger tudi zanjo prišel kmalu na vrsto...)

Postopek:
Vse se začne pri lepo oblikovani pleski mletega mesa. Daleč najbolj fino in frajersko je seveda sam napraviti mleto mešanico, začinjeno po lastnem okusu, a ker smo na počitnicah, smo zaupali tici mesarici iz trgovine, kjer smo nabavili tudi bombetke (s sezamovim posipom, kot je razvidno iz fotk).

Brlogar je vzel pleskavice iz pakunge, in vsako posebej dodatno strokovno preploskal med dlanmi, dokler niso bile zanj ravno prav debele in lično oblikovane. Nadalje je eno za drugo položil v predhodno ogret, prav nič namaščen, dobri stari picapen (Seveda je ogljen žar zakon, a na dopustu kraljuje ponev za pico).

Burgerje je fino zapekel po obeh straneh kakih trinajst minut, tako, pač po občutku... Mati brlogarica ga je sicer okarala, da bi jih vsled rahlo rožnati sredici moral peči še dve minutki dlje, a je sam zatrdil, da so pečeni ravno prav idealno sočno, skratka mojstrsko, kot vedno.


























Medtem je brlogarica na fine šnitke zrezala krasne zrele pelate, kumaro in čebulo ter na mizo postavila še gurmanske dodatke: kečup, majonezo in zenf dijon.




















Na maščobici, ki so jo burgerji izpustili, je žarmojster pogrel še prerezane bombetke.



















Sledilo je fletno zlaganje in vkupdajanje zelenjavnih dodatkov, dodajanje kečupa, zenfa in majoneze.. in njam njam....

Kdor pravi da to ni zdrava hrana, je kratkomalo bumbar. Po jedi in hladnem špricarju sva se namreč počutila fino in zdravo, kot že dolgo ne.

Popoldansko kopanje z novopečeno malo čofotalko je pokurilo viška kalorij, tako da smo večerjo komaj dočakali.